26. aprila pred 85 leti se je v Ljubljani, v hiši književnika Josipa Vidmarja, zbrala skupina mož. Politični in kulturni delavci iz različnih okolij so se zmogli zediniti okoli skupnega cilja – odpora proti tujemu okupatorju. Tako je nastala Protiimperialistična fronta slovenskega naroda, kasneje preimenovana v Osvobodilno fronto. Z njo se je rodila odločitev za upor. Danes ob tem prazniku potekajo proslave in govori, a ostaja ključno vprašanje – ali dan upora proti okupatorju še nosi pravi pomen ali je za mnoge le še dela prost dan?
Zame ta praznik ostaja živ. Ne kot oddaljen zgodovinski trenutek, temveč kot opomin, da svoboda nikoli ni samoumevna. Je simbol poguma naroda, ki se je uprl nasilju in razčlovečenju. Opominja nas, da nismo narod hlapcev, temveč narod, ki se zna v najtežjih trenutkih postaviti na pravo stran zgodovine. Ta dan nas uči, da dostojanstvo in suverenost zahtevata odločnost, solidarnost in pripravljenost braniti skupne vrednote. V času globalnih preizkušenj nas spominja, da se prava moč naroda rodi iz enotnosti in neomajne volje po svobodi.
Ta dan nas uči, da dostojanstvo in suverenost zahtevata odločnost, solidarnost in pripravljenost braniti skupne vrednote.
A prav ta pomen ni samoumeven za mlajše generacije, tudi za moje vrstnike. Če želimo, da spomin na upor proti okupatorju, na narodnoosvobodilni boj in na partizanski boj ostane živ, potem moramo te dogodke in spomin nanje oviti v pomen, ki nagovarja tudi tiste, ki te zgodovine niso doživeli. Vrednote narodnoosvobodilnega boja še zdaleč niso vrednote za zgodovinske knjige ali vrednote za pozabo. Svoboda, boj za boljšo prihodnost, solidarnost, pogum in tovarištvo niso vrednote preteklosti – so vrednote, ki jih nujno potrebujemo tudi danes. So temelj družbe, kakršno želimo graditi v prihodnje. A prav zato jih ne smemo jemati za samoumevne. Če želimo, da te vrednote ostanejo žive in se krepijo, jih moramo znati približati mladim – ne kot oddaljeno dediščino, temveč kot nekaj, kar zadeva njihovo sedanjost in prihodnost. Le tako lahko spomin postane več kot le obeležje preteklosti, postane vodilo za prihodnost.
To ne pomeni, da moramo preteklost prilagajati ali olepševati, temveč da jo moramo znati razumeti v kontekstu sedanjosti. To je še toliko pomembnejše dandanes ko svet postaja vse bolj nestabilen. Danes vojne niso več oddaljene novice, temveč realnost. Četudi nas morda ne zadenejo rakete, pa nas zadenejo višje cene živil in energentov kot posledica vojne.
Demokratične norme, ki smo jih desetletja jemali za samoumevne, se krhajo. Skrajno desna in neofašistična gibanja se ne skrivajo več na obrobju, temveč glasno in organizirano stopajo v javnost, v javni diskurz in celo v parlamente. Zgodovina nas uči, da se takšne ideologije širijo počasi, a vztrajno, dokler ne potrkajo tudi na naša vrata.
Zgodovina nas uči, da se takšne ideologije širijo počasi, a vztrajno, dokler ne potrkajo tudi na naša vrata.
Dogajanje v Združenih državah Amerike, v Nemčiji, Avstriji, Italiji, na Madžarskem in še v mnogih državah ni nekaj kar se nas ne tiče. V vse bolj povezanem svetu Slovenija ne obstaja v vakumu, temveč nas svetovni dogodki prav tako zadenejo, na nas vplivajo in nas sooblikujejo. Skrajno desna gibanja drug na drugega vplivajo in kopirajo svoje prijeme. Kar se je danes zgodilo v Združenih državah Amerike se lahko jutri že zgodi pri nas.
Navzven vidni znaki porasta skrajno desnih gibanj v Sloveniji so že vidni. Od packanja spomenikov in relativizacije zgodovine do sovražnega govora na družbenih omrežjih in pohodov skrajnih skupin. To niso osamljeni incidenti, temveč del širšega vzorca, ki ga ne smemo podcenjevati. Hkrati pa se dogaja še ena, morda manj opazna, a nič manj pomembna sprememba – premik v vrednotah mladih.
Podatki kažejo, da se vse več mladih, zlasti mladih moških, nagiba k desnim političnim opcijam. Na zadnjih volitvah je več kot tretjina mladih podprla desne stranke. To ni zgolj politična statistika, temveč signal, da se nekaj spreminja. Da obstaja praznina, v kateri vrednote, kot so svobodomiselnost, solidarnost, antifašizem in tovarištvo izgubljajo svojo samoumevnost.
Dandanes poteka boj za vrednote mladih – boj za smer, ki jo bo ubrala naša prihodnost. V času negotovosti mladi ne iščemo zgolj konkretnih rešitev za svoje stiske, temveč tudi širši ideološki in družbeni okvir. Soočenost s temeljnimi bivanjskimi vprašanji ustvarja občutek, da desnica nanje pogosto odgovarja bolj jasno, samozavestno in brez zadržkov. Mladim, ki iščejo identiteto, občutek pripadnosti, jasna pravila in življenjsko usmeritev, ponuja enostavne odgovore na vprašanja, kdo so, kam sodijo in kakšen naj bi bil svet.
V času negotovosti mladi ne iščemo zgolj konkretnih rešitev za svoje stiske, temveč tudi širši ideološki in družbeni okvir.
Zato je naša naloga, da mladim ponudimo svoj prepričljiv idejni okvir. Njegov neizbežen del so tudi vrednote narodnoosvobodilnega boja – ideje, ki jih lahko približamo z aktualizacijo zgodovinskih dogodkov, od ustanovitve Osvobodilne fronte do zmage nad fašizmom. V času globalne nestabilnosti vrednote, ki jih simbolizira upor proti okupatorju, znova dobivajo svojo aktualnost. Naša naloga pa je, da jih povežemo v celovit idejni paket, ki bo mlado generacijo nagovoril, opolnomočil in navdihnil.
Danes ne gre več za oborožen boj, temveč za boj za vrednote. Za razumevanje zgodovine. Za resnico v času dezinformacij. Za solidarnost v času individualizma. In za pogum, da se zoperstavimo idejam, ki smo jih nekoč že premagali.
Danes ne gre več za oborožen boj, temveč za boj za vrednote.
Pred nami je borba za prihodnost družbe – in za vrednote, ki bodo oblikovale mlado generacijo. Zato dan upora proti okupatorju ne sme ostati zgolj ritual spomina. Če želimo, da ohrani svoj pomen, ga moramo razumeti kot izhodišče za razmislek o sedanjosti in prihodnosti. Bitka za vrednote mladih še zdaleč ni izgubljena. Bo pa terjala isti pogum za upor, kot smo ga bili sposobni pokazati že pred 85 leti.
Bitka za vrednote mladih še zdaleč ni izgubljena.
