Sprejem Zakona o pavšalnem nadomestilu za povzročeno premoženjsko vojno škodo iz II. svetovne vojne se je odlašal kar 30 let.
Z zakonom bo država upravičencem s priznanim statusom žrtve vojnega nasilja — med katere sodijo izgnanci, interniranci, taboriščniki, begunci/pregnanci in ukradeni otroci — izplačala 8.000 evrov v štirih letnih obrokih po 2.000 evrov.
Prvo izplačilo za vse tiste, ki že imajo pravnomočno odločbo, je predvideno v prvih dneh marca. Za tiste, ki vloge še niso oddali, se rok izteče 9. februarja 2026.
Po nastopu vlade dr. Roberta Goloba so se razmere korenito spremenile. Stekli so resni in odkriti pogovori, brez »fige v žepu«, v katerih sem sodeloval ter sooblikoval predloge zakona. Kot raziskovalcu odprtih vprašanj, ki sem 30 let deloval in sodeloval z Društvom izgnancev Slovenije 1941–1945, se mi je ponudila priložnost, da skupaj z Gibanjem Svoboda naredimo nekaj konkretnega za slovenske ljudi in popravimo eno izmed dolgoletnih krivic.
Gre za tri obdobja čakanja, ki skupaj obsegajo skoraj 80 let. Ta obdobja lahko zelo na kratko razdelimo takole: 50 let tišine po letu 1945, ko se o izgnanstvu ni smelo govoriti na glas; pet let urejanja pravic v samostojni Sloveniji; ter nato še 30 let čakanja na zakonodajo, kar sem poudaril tudi v svoji izjavi v Državnem zboru.
To je pomembno dejanje tudi zato, ker bo s tem »srečanjem z zgodovino« za slovenske izgnance in druge skupine upravičencev druga svetovna vojna po 80 letih simbolično končana.
Do sprejetja zakona je vodilo več srečanj na vseh ravneh, ključna pa so bila srečanja s predsednikom Vlade RS dr. Robertom Golobom, ki so dejansko odprla pot do sprejetja zakona. V pogovorih so poleg mene in dejanskih žrtev vojnega nasilja — izgnancev in beguncev — aktivno sodelovali tudi predsednica DZ mag. Urška Klakočar Zupančič, vodja poslanske skupine mag. Nataša Avšič Bogovič, poslanca Teodor Uranič ter dr. Martin Premk.
Hvaležnost ljudi, še živih prič, se je najlepše izrazila 7. junija 2025 v Rajhenburgu, kjer je predsednik vlade dr. Golob jasno napovedal zakon, ki je bil nato dobre tri tedne kasneje objavljen v Uradnem listu.
Ob tej priložnosti sem v skupnem govoru, ki sva ga za ta dogodek pripravila skupaj z Ivico Žnidaršič, vse navzoče spomnil na zgodovinska dejstva. Rajhenburg, kot največje zbirno taborišče za izgon Slovencev, ostaja tiha priča tistih grozljivih dni. Izgnanstvo je bilo kruta preizkušnja za 63.000 Slovencev, od katerih jih je kar 45.000 končalo v nemških taboriščih, okoli 17.000 pa jih je pobegnilo pred izgonom. Med izgnanci je bilo kar 20.000 slovenskih otrok, razseljenih po širnem Tretjem rajhu. Postali so otroci brez otroštva, njihove matere brez varnosti, očetje pa brez moči.
Ob 80. obletnici vrnitve iz izgnanstva so slovenski izgnanci simbolično znova dočakali svobodo — tokrat s sprejetjem Zakona o pavšalnem nadomestilu za povzročeno premoženjsko vojno škodo iz II. svetovne vojne. Gre za simbolno dejanje, a izjemno pomembno za izgnance in izgnanke, ki so ga sprejeli z veliko hvaležnostjo. Zanje to pomeni zaključek 85 let dolge poti — od izgnanstva do doma — kar je bilo jasno vidno tudi na slovesnosti v Rajhenburgu.
Iskrena hvala in številne solze še živih prič, deljene tako z menoj kot seveda s predsednikom vlade, so bile najmočnejši dokaz, kaj ta zakon ljudem v resnici pomeni.
