Predsednica Gibanja Svoboda Mladi, Nika Podakar, v osebnem zapisu o spominu na Dražgoše.
Vsako leto se januarja vračamo v Dražgoše. Pot je pogosto mrzla, blatna, včasih zasnežena, a kljub temu ljudje prihajamo. Vsako leto znova.
Letos od dražgoške bitke mineva že 84 let. Zakaj po več kot osmih desetletjih še vedno ohranjamo spomin na Dražgoše? Zakaj je pomembno, da sem tukaj tudi jaz – nekdo, ki vojne ni doživel, ki Dražgoše pozna predvsem iz učbenikov in zgodb starih staršev. Odgovor se mi danes zdi jasnejši kot kadarkoli prej.
Na Dražgoše ne hodimo le zaradi preteklosti. Hodimo zaradi sedanjosti – in predvsem zaradi prihodnosti.
Dražgoška bitka ni bila le vojaški spopad. Bila je simbol upora proti nasilju, proti ideologiji, ki je ljudi razdelila na vredne in nevredne življenja. Upor proti tujemu okupatorju, ki si je želel prisvojiti našo zemljo in nas izbrisati kot narod.
Partizani so se tri dni junaško upirali močnejšemu sovražniku. Ta jih kljub temu ni mogel uničiti. Cena tega upora je bila strašna: požgana vas, pobiti talci in izsiljeni vaščani. Uničena je bila skupnost. A spomin je ostal.
Prav v tej tragediji se skriva pomen Dražgoš – opomin, kaj se zgodi, ko sovraštvo in skrajnost postaneta državna politika.
Kot mladega človeka me danes skrbi, da vse prepogosto nevarno približuje tem zgodovinskim vzorcem. Po Evropi in svetu znova rastejo skrajno desna gibanja. Ideje, za katere smo verjeli, da jih je zgodovina dokončno obsodila, se vračajo v novi, bolj prefinjeni preobleki. Sovraštvo se širi hitreje kot kadarkoli prej – po družbenih omrežjih, v političnih govorih in med ljudmi. Normalizira se izključevanje, relativizira nasilje, spodkopavajo se demokratične vrednote.
Prav zato je spomin na Dražgoše zame živ in nujen. Ne kot mit ampak kot zgodovinski opomin. Dražgoše nas učijo, kam vodi molk in kam pogum. Učijo nas, da demokracija in svoboda nista samoumevni, ampak zahtevata stalno pozornost in pripravljenost, da ju branimo tudi takrat ko se molk kaže kot lažja odločitev.
Na Dražgoše hodimo zato, ker zgodovina ni končana zgodba. Je opozorilo. Zavedam se, da če tega opozorila ne bomo jemali resno, se bomo nekoč spet spraševali, kako je bilo mogoče, da se je zgodovina ponovila. Jaz nočem biti del te generacije. Zato pridem v Dražgoše. Zato se spominjam. Zato mi je mar.
