Danes sem poudarila, da je nastopil trenutek, ko se mora mednarodna skupnost namesto zgolj skopih obsodb končno odločiti za konkretna dejanja. Zdaj ali nikoli. Ne jutri. Ne naslednji teden. Zdaj ali nikoli. To je tudi trenutek za vse, ki še vedno opravičujejo grozote, ki jih izraelska država izvaja nad palestinskim narodom, da pokažejo, da v njih še vedno tli vsaj iskrica človečnosti.
Zdaj ali nikoli. Ne jutri. Ne naslednji teden. Zdaj ali nikoli.
Pozdravljam najnovejši mirovni načrt, vendar moram jasno povedati, da zgolj zato, ker je ta manj grotesken od prvotnega, tako imenovanega načrta o bližnjevzhodni rivieri, še ne pomeni, da prinaša pravično rešitev. Ta načrt ne vsebuje niti mehanizmov za zaščito palestinskega prebivalstva niti določb, ki bi preprečevale nadaljnje razseljevanje. Namesto da bi zagotovil varovalke proti aneksijam palestinskega ozemlja ter zedinjenju Gaze in Zahodnega brega, dejansko uvaja njuno ločitev z vzpostavitvijo ločenih sistemov.
Prepričana sem, da načrti sami po sebi ne prinašajo pravičnosti, besede ne ustavijo bomb in govori ne nahranijo lačnih otrok. Mednarodna skupnost je odpovedala takrat, ko je bilo najpomembneje ukrepati. Zato zdaj ne smemo znova odpovedati – še posebej ne pri iskanju odgovornosti Izraela za kršitve mednarodnega prava.
Zato zdaj ne smemo znova odpovedati – še posebej ne pri iskanju odgovornosti Izraela za kršitve mednarodnega prava.
Palestinci še vedno umirajo pod ruševinami in bombami, otroci pa zaradi lakote. Zdaj ali nikoli – dokažimo, da nismo le komentatorji in priče tragediji. Zdaj ali nikoli – stopimo na stran človečnosti.
