Terenska seja Izvršnega odbora in Svobode mladih, naslovljena Po poteh slovenstva, ni bila zgolj ekskurzija čez mejo ali niz protokolarnih obiskov.
Opomnik, da slovenstvo ni folklorni rekvizit, ampak živa, včasih boleča, a vedno trdna zgodba skupnosti, ki je skozi zgodovino znala stopiti skupaj.
Na avstrijskem Koroškem smo obiskali Peršmanovo domačijo – kraj, kjer zgodovina ni zapisana v učbenikih, ampak v stenah, zemlji in spominu. Muzej na domačiji priča o grozodejstvih nacistov, ki so med drugo svetovno vojno pobili celo družino, ker so pomagale partizanom. Ti ljudje niso tvegali svojih življenj zaradi abstraktnih ideologij. Tvegali so jih, ker niso želeli živeti pod okupacijo tujega naroda. Ker so branili svojo skupnost, svojo kulturo, jezik, svoj prostor in pravico, da o svojem življenju odločajo sami.
Pogovor z oskrbnikom muzeja pa je pokazal, da zgodovina ni vedno zaključeno poglavje. Dogodki prejšnjega poletja in prekomerna uporaba nasilja s strani avstrijske policije kažejo, da je vprašanje pravic zamejskih Slovencev še danes živo. Epilog teh dogodkov je opomnik, kako krhka je lahko svoboda, če zanjo ne skrbimo neprestano in skupaj.
Pomemben del dneva je bil tudi pogovor s predstavnico Kluba slovenskih študentov na Koroškem. Opisala nam je realnost zamejskih Slovencev danes – od ohranjanja jezika in kulture do povsem praktičnih izzivov delovanja v okolju, kjer slovenska identiteta ni samoumevna. A kljub temu ostaja volja, ostaja povezovanje, ostaja skupnost. In prav to je tisto, kar daje slovenstvu vsebino.
Če greš še dlje nazaj v zgodovino, na Gosposvetsko polje in k vojvodskemu prestolu, vidiš isto nit. Že ob koncu prvega tisočletja oblast ni bila samoumevna. Karantanske kneze so potrjevali ljudje – in to v slovenskem jeziku. Knežji kamen, ki danes krasi naš kovanec za dva centa, simbolizira idejo, da oblast izhaja iz skupnosti. Da država obstaja zaradi ljudi, ne obratno.
Ko povežeš Peršmanovo domačijo in Gosposvetsko polje, vidiš isto zgodbo skozi čas: skrb za prostor, za ljudi in za svobodo odločanja. To je domoljubje, ki ni glasno, a je trdno. Ki ni izključujoče, ampak povezovalno. Ki ni omejeno na harmoniko in stereotipe, ampak zajema celotno bogastvo naše zgodovine, jezika, bojev in solidarnosti.
Slovenija je veliko več. In Slovenci smo skozi zgodovino dokazali, da znamo obstati, ko držimo skupaj. To ni le lekcija preteklosti – to je naloga sedanjosti.
