Ni vprašanje, ali Slovenija potrebuje varnost. Potrebuje jo. Ni vprašanje, ali mora biti zanesljiva zaveznica. Mora biti. Pravo vprašanje je, ali bo začasna vlada znala braniti slovenski interes ali pa se bo ob prvem resnem pritisku uklonila logiki Donalda Trumpa in Washingtona, po kateri se zavezništvo meri predvsem v milijardah za orožje.
Ni vprašanje, ali Slovenija potrebuje varnost. Potrebuje jo.
Če se bo dodatnih 300 milijonov evrov našlo za Nato tako, da se bo Slovenija odpovedala širšemu razumevanju varnosti, potem ne bomo dobili močnejše države. Dobili bomo državo, ki bo bolj odvisna od tujih interesov in manj občutljiva za potrebe lastnih ljudi.
Prejnšnja vlada je varnost razumela širše
Vlada dr. Roberta Goloba je na področju obrambe, varnosti in odpornosti države začela najobsežnejši naložbeni cikel v zgodovini samostojne Slovenije. Njeno izhodišče je bilo jasno: obramba ni samo orožje. Obramba so tudi ceste, železnice, bolnišnice, logistične povezave, civilna zaščita, odpornost skupnosti in sposobnost države, da v krizi deluje. To ni izogibanje zavezam, ampak razumevanje sodobne varnosti.
Vlada dr. Roberta Goloba je na področju obrambe, varnosti in odpornosti države začela najobsežnejši naložbeni cikel v zgodovini samostojne Slovenije.
Prav zato je toliko bolj zaskrbljujoče, da začasna vlada ob pritisku Nata ne nastopa odločneje. Po ocenah zavezništva naj slovenski obrambni izdatki v letu 2025 ne bi dosegali 2,04 odstotka BDP, temveč zgolj 1,6 odstotka BDP. Ključni razlog naj bi bila izločitev infrastrukturnih projektov dvojne rabe v skupni vrednosti približno 330 milijonov evrov. To niso nepomembne številke in to niso nepomembni projekti. Gre za vprašanje, ali Slovenija lahko sama zagovarja, kaj pomeni njena varnost, ali pa bo sprejela ozko razlago, po kateri šteje predvsem tisto, kar je mogoče vpisati v klasični vojaški nakup.
Gre za vprašanje, ali Slovenija lahko sama zagovarja, kaj pomeni njena varnost, ali pa bo sprejela ozko razlago, po kateri šteje predvsem tisto, kar je mogoče vpisati v klasični vojaški nakup.
Namesto da bi trenutna vlada branila slovensko razlago, po kateri so infrastrukturni projekti dvojne rabe del nacionalne varnosti, se zdi, da išče najkrajšo pot do tega, da bo številke popravila po tujem merilu. Ta pot pa lahko vodi naravnost v novo porabo, ki državljanom ne bo prinesla več varnosti, temveč več računov.
Kje bodo vzeli 300 milijonov evrov?
Poslanec Svobode dr. Martin Premk je opozoril, da mora javnost najprej izvedeti, od kod bo prišel denar za dodatno povečanje izdatkov. Vprašanje je preprosto: »Ali se bodo s tem povečanjem ogrozili tudi drugi projekti financiranja, socialna varnost, znanost in drugo?« Tega trenutna oblast ne more pomesti pod preprogo s praznimi frazami o kredibilnosti. Če govorimo o 300 milijonih evrov dodatnih sredstev, mora jasno povedati, kje jih bo vzela, kam jih bo preusmerila in kdo bo od tega v resnici imel korist.
»Ali se bodo s tem povečanjem ogrozili tudi drugi projekti financiranja, socialna varnost, znanost in drugo?«
Tu se razprava o odstotkih spremeni v razpravo o politični smeri države. Bo ta denar končal predvsem v novih nakupih orožja, tankov in topov, ali bo Slovenija vztrajala pri varnosti, ki vključuje tudi odpornost države, zaščito ljudi in infrastrukturo? Odgovor bo pokazal, za koga trenutna oblast v resnici piše obrambno politiko: za slovenske državljane ali za ameriško orožarsko industrijo.
Dr. Premk je to dilemo zaostril do konca: »Ali bo šel zdaj ves denar samo za orožje, da s tem zadovoljimo interese nekoga, ki ga generalni sekretar Nata Mark Rutte imenuje »Daddy«, ali bomo ta denar še naprej lahko vlagali v zadeve, ki so koristne za naše državljane in za našo republiko?« Če bo Slovenija pri obrambnih izdatkih začela ravnati po logiki Trumpove Amerike, potem ne bomo krepili lastne suverenosti, ampak bomo plačevali račun za tujo politično agendo.
Obramba ni samo odstotek BDP
Tudi nekdanji obrambni minister mag. Borut Sajovic je večkrat opozoril, da mora biti razumevanje obrambe širše od gole statistike. »Moj stavek ob prevzemu ministrovanja je bil, da obramba ni leva, ni desna, je naša, slovenska,« je dejal. Prav zato je nevarno, če se današnja razprava skrči na odstotke in tabele, v katerih se varnost meri predvsem po tem, koliko denarja se steče v klasično vojaško opremo. Sajovic je jasno povedal: »Ključno se mi zdi zavedanje, da so v tej strukturi bolj kot procenti ali pa samo smodnik in železje, ki imata ta trenutek v svetu zgodovinsko rekordno ceno, pomembni ljudje.«
»Ključno se mi zdi zavedanje, da so v tej strukturi bolj kot procenti ali pa samo smodnik in železje, ki imata ta trenutek v svetu zgodovinsko rekordno ceno, pomembni ljudje.«
To je razlika med odgovorno državno politiko, ki jo je vodila Svoboda zadnje štiri leta in politiko pokoravanja. Odgovorna politika razume, da je most na strateškem koridorju lahko varnostna investicija, železniška povezava obrambna zmogljivost, bolnišnica del odpornosti države, slovenska obrambna industrija pa vir znanja, delovnih mest in suverenosti, ne le postranska opomba ob nakupih iz tujine.
Mag. Sajovic je na to opozoril tudi z zelo konkretnim primerom: »Če bi mi vse te železnice in ceste na strateško pomembnih koridorjih, v katere smo vlagali, plačali iz sredstev ministrstva za obrambo, potem zavezništvo ne bi imelo nobenih težav. Tako pa je naša struktura taka, da so šla ta sredstva iz infrastrukture in tu je nastal izziv.« To pomeni, da problem ni v tem, da Slovenija ne bi vlagala v varnost. Problem je v tem, da se sedaj očitno sprejema ožja razlaga, ki Sloveniji škoduje in koristi tistim, ki varnost razumejo kot nakupovalni seznam orožja.
Zato bi morala aktualna vlada v Natu vztrajati pri slovenskem interesu. Morala bi zahtevati, da se projekti dvojne rabe obravnavajo po vsebini, ne po tem, iz katere proračunske vrstice so bili plačani in morala bi zagovarjati stališče, da so vlaganja v infrastrukturo, zaščito in odpornost države del jedra sodobne obrambe. Namesto tega pa iz njenih izjav vse bolj veje pripravljenost, da bo razliko preprosto zaprla z dodatnimi sredstvi po veljavnih Natovih merilih.
Položaj vreden molka
Najbolj pomenljiva pri tem pa je tišina Zorana Stevanovića. Predsednik Državnega zbora in predsednik stranke Resni.ca, ki je svojo politiko gradila na nasprotovanju Natu in na zahtevi po odločanju o članstvu v zavezništvu, bi moral biti prvi, ki bi zahteval pojasnila. Če je dosleden, bi moral vprašati, zakaj se Slovenija uklanja pritiskom in zakaj se odpira pot novim izdatkom za orožje. A ko bi moral uporabiti svoj glas in dati »moč ljudem«, molči.
To molčanje ni naključje. Videti je, da je stolček predsednika Državnega zbora postal dovolj udoben, da utiša tudi najbolj glasna »načela«. Stevanović, ki naj bi bil glas suverenosti, danes ne problematizira politike, ki lahko Slovenijo potisne v še večjo odvisnost od ameriških interesov. Če bo to požrl v zameno za funkcijo, potem bo težko še komurkoli prodajal zgodbo o načelnosti.
»Če bi mi vse te železnice in ceste na strateško pomembnih koridorjih, v katere smo vlagali, plačali iz sredstev ministrstva za obrambo, potem zavezništvo ne bi imelo nobenih težav.
Slovenska varnost mora ostati slovenska
Slovenija potrebuje obrambo, potrebuje vojsko in zavezništva. Toda še bolj potrebuje pametno državno politiko, ki ve, da varnost ni slepo sledenje Trumpovi logiki in ni avtomatično kupovanje ameriškega orožja. Varnost je sposobnost države, da zaščiti svoje ljudi, svojo infrastrukturo in svoj razvoj.
Zato je danes treba od začasne vlade zahtevati jasne odgovore. Iz katerih virov bo zagotovila dodatnih 300 milijonov evrov? Ali bo ta denar vzet zdravstvu, socialni varnosti, znanosti, izobraževanju ali infrastrukturi? Ali bo načrt predstavljen Državnemu zboru? Ali bo Slovenija še naprej zagovarjala priznanje projektov dvojne rabe kot obrambnih izdatkov? In predvsem: ali bo dodatni denar namenjen slovenski varnosti ali ameriškemu orožju?
Če bo odgovor na zadnje vprašanje molk, bo ta molk povedal največ. Povedal bo, da ne gre za državljane in ne gre za njihovo varnost. Še manj gre za odpornost države. Gre za to, da se Slovenijo potisne v porabo, ki bo zadovoljila interese močnejših, medtem ko bodo računi ostali slovenskim ljudem.
Če bo odgovor na zadnje vprašanje molk, bo ta molk povedal največ.
V Svobodi nismo nikoli pristajali na to in ne bomo pristali tudi sedaj.
