V zadnjih petih letih je bilo zaradi nasilja partnerjev v Sloveniji ubitih najmanj 18 žensk. Besedo najmanj sem uporabila zato, ker policija ne vodi ločene evidence femicidov v naši državi. Ta podatek sem navedla zato, ker niti leta 2022, ko se je zgodilo sedem femicidov ali lani, ko jih je bilo pet, nisem opazila nobenega župana ali drugega politika, ki bi organiziral proteste in zahteval učinkovitejšo zaščito za ženske in otroke, žrtve družinskega nasilja.
O nasilju v družini pri nas sramežljivo šepetamo. Morda le, ko preberemo ali vidimo kakšno tragično vest v medijih. Pa bi morali že zdavnaj kričati. Glasni smo, ko opozarjamo na nasilje ali kratenje pravic žensk v drugih kulturnih in geografsko odmaknjenih okoljih. A najpogosteje le zato, ker to ustreza političnim ciljem nekaterih posameznikov. Ko je govora o nasilju v družinah ali drugih vrstah nasilja nad ženskami v Sloveniji, pa smo kot skupnost večinoma dvolično tiho.
O nasilju v družini pri nas sramežljivo šepetamo. Morda le, ko preberemo ali vidimo kakšno tragično vest v medijih.
Naj bom zelo jasna. Vsako nasilje je popolnoma zavržno dejanje in ga je potrebno brez poskusov relativiziranja ostro obsoditi. Ne glede na to, kdo je storilec in morebitne druge okoliščine. Ko toleriramo ali relativiziramo eno obliko nasilja, se meja “dovoljenega” nujno premika k vse bolj nasilnim dejanjem. Ko se večinoma potiho dvolično sprašujemo, kaj je storila žrtev, da je nasilje izzvala, pa taka dejanja zavedno ali nezavedno še spodbujamo.
Ko toleriramo ali relativiziramo eno obliko nasilja, se meja “dovoljenega” nujno premika k vse bolj nasilnim dejanjem.
Vnaprej se opravičujem kolegicam in kolegom iz pravosodnega sistema, ker bom kot političarka komentirala odločitev druge, samostojne veje oblasti, a prosim, da moje besede razumete le v kontekstu današnje tematske razprave. Bomo bančnega roparja obsodili zgolj na denarno kazen, ker je rop banke priznal in po tem dejanju ni več ropal?
Nasilje nad ženskami pa se skoraj nikoli ne začne s fizičnim nasiljem, ki je najpogosteje le vrh ledene gore. Verbalnega nasilja je tako v slovenskih družinah, kot v skupnosti kot celoti še veliko več. Dovolj si je ogledati zavržne objave ali komentarje, ki jih ponavadi anonimizirane osebe objavljajo na družabnih omrežjih. Najpogosteje zaznamo tiste o ženskah, ki so javne osebe, a skoraj gotovo se to dogaja tudi tistim, ki to niso. Družabna omrežja so slika tolerantnosti naše skupnosti do nasilja nad ženskami. Lahko si zatiskamo oči, da temu ni tako, a vse te nasilne gnilobe in sovražnosti, ki smo je deležne ženske na družabnih omrežjih, ne producira anonimna umetna inteligenca. Za vsako tako objavo se skriva konkretna oseba z imenom in priimkom.
Družabna omrežja so slika tolerantnosti naše skupnosti do nasilja nad ženskami. Lahko si zatiskamo oči, da temu ni tako, a vse te nasilne gnilobe in sovražnosti, ki smo je deležne ženske na družabnih omrežjih, ne producira anonimna umetna inteligenca. Za vsako tako objavo se skriva konkretna oseba z imenom in priimkom.
Kje torej potegniti jasno mejo pri nasilju nad ženskami? Odgovor je na nek način zelo preprost. Istanbulska konvencija nasilje nad ženskami opredeljuje kot kršitev človekovih pravic in kot obliko diskriminacije. Od vseh nas zahteva ničelno toleranco nasilja nad ženskami. Država je odgovorna, če se v zadostni meri ne odzove na takšno nasilje. Moj današnji uvod je bil zato namenjen lažjemu prepoznavanju dejstva, da se kot država in skupnost ne odzivamo dovolj učinkovito. Začenši od politike, preko pravosodnega sistema, do vsakega posameznika. Gre preprosto za vprašanje civilizacijskih norm in osnovnih vrednot, ki jih želimo živeti kot skupnost.
Nasilje nad ženskami in nasilje v družini se ne dogajata tam nekje daleč stran. Dogaja se tukaj, med nami. Bistveno pogosteje, kot si to večina želi priznati ali prepoznati. Čas je, da tako kot skupnost kot vsak posameznik to dejstvo prepoznamo. Šele, ko bomo o tem govorili dovolj na glas in brez izjem z dovolj jasnimi sporočili ničelne tolerance, bomo na poti sistemskega izkoreninjanja nasilja nad ženskami.
Nasilje nad ženskami in nasilje v družini se ne dogajata tam nekje daleč stran. Dogaja se tukaj, med nami. Bistveno pogosteje, kot si to večina želi priznati ali prepoznati. Čas je, da tako kot skupnost kot vsak posameznik to dejstvo prepoznamo.
