Osebni zapis poslanke Tamare Vonta
Včerajšnja pot v Ljubljano in zvečer domov je bila kar dolga. Poleg snega je bilo veliko prometa v obe smeri, saj so se po praznikih vračali ljudje na sever, pa s smučarije proti jugu. Zaradi res težkih voznih razmer nisem preveč klepetala po telefonu, koncentracija je bila nujna, nimam jih več 25 in avto ima »zadnji pogon«.
Sem se pa zato spominjala številnih poti po stari »dolenjki«, pa tudi po tisti, ki je bila do neke točke avtocesta, potem vmes stara cesta, pa spet avtocesta. Na tistem delu »vmes« so se po navadi natrpala vozila in ni šlo nikamor.
Imam 30 let delovne dobe. Skoraj vso sem »oddelala« v Ljubljani, kar pomeni približno 30 let vožnje iz domačega Krškega v Ljubljano in nazaj. Če odmislim še študentska leta, ko sem si z delom na radiu kupila »katrco« in se vozila tudi na »faks«…
Nisem štela kilometrov, ogromno jih je bilo, pa tudi avtomobilov nekaj. Vedno sem uživala v vožnji, še zdaj. Čeravno že kdaj zaškripa v križu, vratu, rami…kar je gotovo tudi davek na vse te poti. Vožnja je neka oblika svobode, prostovoljne “samosti”, zame pogosto tudi pozorni odklop, ko moraš biti reeeees zbran in prisoten, pa vendar kilometri in veter zunaj karoserije brišejo skrbi in prtljago, ki gre s tabo iz službe domov. Po 100 kilometrih prispem na cilj in je prtljaga prazna. To je na nek način moj čas. Vedno grem domov, tudi, če je sredi noči, kadarkoli. Domov.
Nisem štela kilometrov, ogromno jih je bilo, pa tudi avtomobilov nekaj. Vedno sem uživala v vožnji, še zdaj.
V 16 letih službe na POP TV se mi je zaradi specifičnega delovnega časa nabralo kup dogodivščin s ceste. Ponoči sem skozi snežne zamete vozila po vaških poteh, po gozdu, za traktorjem, stala sredi silne snežne nevihte na Karteljevskem klancu (kjer sem razbila tudi svoj prvi s kreditom kupljen avto, ki sem ga imela dva dni), kjer se je neverjetno bliskalo sredi snega, kar se ne zgodi ravno pogosto. Stali smo in si pomagali, vsi v istem »problemu«, odkopavali, rinili,… Trajalo je ure in ure, a na koncu si bil doma.
Na začetku delovne poti si niti v sanjah nisem mogla privoščiti življenja v Ljubljani, tudi, ko smo postali družina. Morda v resnici niti nismo želeli. Čeprav bi bilo marsikaj enostavneje, a spet druge stvari bistveno težje.
Tako sem ostala razpeta na poti, potujoča…kar mi v resnici ustreza. Zato ne bentim nad pluženjem cest. Preveč sem jih videla, prevozila, doma in v tujini. Včasih smo malce razvajeni, no, pogosto. Hudujem se nad tovornjaki, ki za vsako ceno drvijo po zasneženi cesti do prvega klanca, kjer se med prehitevanjem zakopljeta oba in zapreta celotno cesto. A jih razumem, imajo časovnico, roke, pritiske…želijo domov. Kot vsi.
Tako sem ostala razpeta na poti, potujoča…kar mi v resnici ustreza. Zato ne bentim nad pluženjem cest.
Skozi okno na hribu jo vidim, »mojo« cesto. Še raje bi videla morje in se večkrat pošalim, da je imela štorklja, ki me je prinesla, težave z “orientacijo” in me je odložila tu, čeprav bi me morala nekje drugje. A razkošje let je tudi to, da sprejmeš obstajanje v obstajajoči obliki…kar ne pomeni, da si opustil vsa hrepenenja, samo niso več obremenjujoča.
