V prejšnjih tednih smo z Gibanjem Svoboda Mladi organizirali dogodek Open Mic v Celju. Osrednja tema je bila duševno zdravje mladih in regulacija konoplje v Sloveniji. Dogodka sem se veselila, saj smo ustvarili prostor, ki presega klasična predavanja in omogoča odprto, dinamično razpravo. Po uvodnih mislih govornikov so mikrofon prevzeli udeleženci, kar je dogodek naredilo pristnega in interaktivnega.
Vendar me je na poti do dogodka spremljalo nekaj težkih misli. Ko smo vabilo na dogodek objavili na socialnih omrežjih, so se pod objavo začeli vrstiti sovražni komentarji. Ti niso bili le kritični, ampak so vključevali tudi pozive k smrti. Ironija je bila neizogibna: govorili smo o duševnem zdravju, medtem ko so nekateri odrasli, ki bi morali biti zgled mladim, na spletu sejali sovraštvo, ustrahovanje in destruktivno negativnost.
Najbolj zastrašujoče pa je bilo spoznanje, da za temi komentarji stojijo osebe, ki svojo strupenost izražajo z varne razdalje anonimnosti. To je realnost, v kateri živimo – realnost, ki jo omogočajo socialna omrežja, kjer se lahko posamezniki za masko izmišljenega profila izražajo brez posledic. Sama sem odraščala v času, ko je Facebook šele začel pridobivati na popularnosti. Objavljanje fotografij in komentiranje je takrat postajalo vsakdanji del življenja, a v primerjavi z današnjo poplavo anonimnih profilov in poenostavljenih sporočil, je bilo okolje precej manj kaotično.
Današnji otroci in mladostniki so izpostavljeni svetu, kjer informacije krožijo neomejeno, a z njimi prihaja tudi težko breme – breme sovražnih komentarjev, lažnih novic in manipulativnih sporočil. Brez ustrezne podpore to breme zlahka postane pretežko. Iskreno, pogosto se z njim težko soočamo tudi odrasli, ki smo leta vajeni širjenja omalovaževalnih in sovražnih sporočil na spletu.
Pred dogodkom me je zato spreletela misel: ali bodo ti ljudje, ki pišejo komentarje, prišli tudi na dogodek? Ali bodo svoje sovraštvo in nasilno retoriko prinesli izza ekranov v živo? Nepresenetljivo, a morda k sreči, jih ni bilo. Namesto njih so prišli mladi in tudi malo manj mladi, ki so se dogodka udeležili z radovednostjo in željo po dialogu. Dogodek je bil sproščen, informativen in navdihujoč.
To kontrastno izkušnjo – sovraštvo na spletu in konstruktivnost v živo – želim deliti z namenom, da poudarim pomen pogovora. Ustvarjanje prostora, kjer lahko delimo svoje misli, izkušnje in dvome, je ključnega pomena. Če to storimo s svojim imenom in obrazom, se pogosto izkaže, da nismo sami. Delimo izkušnje, vzpostavljamo vezi in gradimo skupnost. Tudi kritike, podane v takem okolju so vedno bolj premišljene in omogočajo pot naprej. Tudi, če se strinjamo, da se o določenih temah ne strinjamo. A zaradi tega drug drugemu ne želimo zla. To je demokracija.
Zato je pomembno, da se zoperstavimo sovražnemu govoru in anonimnemu ustrahovanju na spletu. Ne gre le za regulacijo, ampak za spodbujanje kulture dialoga in spoštovanja. V Gibanju Svoboda si želimo graditi bolj povezano in solidarno družbo, v kateri bomo drug drugega spodbujali in podpirali, ne pa ustrahovali in rušili.
Na dogodku v Celju smo dokazali, da je to možno. Upam, da bomo s takšnimi dogodki navdihnili še več ljudi, da spregovorijo, sodelujejo in gradijo prostor, kjer sovražni govor nima mesta. Ne ustavljamo se v Celju, ta teden nadaljujemo v Maribor in kasneje naprej po Sloveniji.
Naj bo naš glas orodje za povezovanje, ne za razdvajanje.
Pogum ni v pisanju sovražnih komentarjev izza ekrana, ampak v iskanju dialoga, rešitev in razumevanja. Naša dejanja imajo posledice. Kakšno sled želimo pustiti za sabo? In kaj o nas pove dejstvo, da se o svojih razmišljanjih ne upamo izpostaviti, ampak skriti za anonimnimi profili?