Poslanec Svobode Aleksander Prosen Kralj o obisku vlade primorsko-notranjske regije.
Svoj kraj imam rad – tega ni mogoče zanikati. In bil sem vesel, da se je ta teden vlada odpravila prav tja, v regijo, ki tone v pozabo hitreje, kot si mislimo. Vrtim film nazaj v preteklost, v leta po študiju, ko sva s prijateljem sanjala o tem, da ostaneva doma in ustvarjava. Razmišljala sva “deluj lokalno, misli globalno”. Tiskala sva vezja, programirala mikrokontrolerje, gorela od inovacijske strasti. A finančne spodbude? Nič. Razpisi? Brez perspektive. Premajhna sva bila za linijsko proizvodnjo, zato sva sanje pospravila v predal in obupala. Oba sva zapustila strast in odrinila v Ljubljano – edino mesto, ki je takrat nudilo vsaj drobtinico upanja.
Takrat je udarila globalna kriza. Kot 20-letnik si lahko bil srečen, če si sploh kaj delal. Jaz sem prek avtorskih pogodb – edina možnost. Kredit za stanovanje? Sanje. Shema za javno stanovanje? Pozabi. Kasneje so delodajalci izkoristili subvencije za s.p.-je, nas pa prisilili vanje, pri tem pa še zmanjšali bruto zneske: “Država vam pa itak plača subvencijo!” Groza. Po nekaj letih, poln besa nad izkoriščanjem sem ustanovil d.o.o. in prvič v življenju podpisal pravo pogodbo o zaposlitvi. Zveni kot zmaga, a v resnici je to žalostno dejstvo. Domači kraj mi je ostal v srcu, čeprav se ni veliko premaknilo. Še vedno obstaja ta absurdnost s traso avtoceste, ki regijo duši. Absurd lokalnih veljakov, ki raje postavlja v prvo vrsto lasten interes kot pa kompromis regije.
A obisk vlade je bil kričanje resnice: avtocesta mora nastati, regija se mora razviti! Dovolj je 20 let preigravanja in političnih iger. Ne več upada BDP, ne več izseljevanja mladih brez prihodnosti. Vlada je videla slabo stanje, a tudi naše srce: ljudi, ki obožujemo doline in hribe, ki smo optimistični, strpni, gostoljubni. V preteklosti smo sprejeli prosilce za azil, begunce z Balkana – brezkompromisno pomagamo drug drugemu. Tukaj smo napredovali v duši, ker gospodarstvo ni dalo veliko priložnosti. V luči takih zgodb Svoboda ne sme odnehati – mora nadaljevati delo za stabilno državo, kjer se sanje uresničujejo doma, ne v tujini. Za boljšo družbo, kjer srčni ljudje kot mi niso prisiljeni v obup, ampak znajo z optimizmom graditi naprej, za skupno dobro.
