Včasih se zdi, da je najboljši način za razumevanje koncepta lova na čarovnice prav poskus dokazovanja, da niste čarovnica. To je nemogoča naloga. Če se branite, vaša obramba dokazuje krivdo. Če molčite, molk potrjuje sume. Če opozorite na prekrške drugih, vas obtožijo preusmerjanja pozornosti oziroma t. i. »whataboutisma« oziroma »kajpatojovstva«, kar znova obvelja za priznanje krivde.
Če se branite, vaša obramba dokazuje krivdo. Če molčite, molk potrjuje sume. Če opozorite na prekrške drugih, vas obtožijo preusmerjanja pozornosti.
In prav takšno strukturo danes, januarja 2026, opazujemo tudi v Sloveniji.
Predsednik vlade Robert Golob se je znašel pod plazom kritik zaradi dveh SMS sporočil ministrici glede kadrovanja v policiji. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je ravnanji označila za kršitev integritete, opozicija pa predvidljivo zahteva odstop.
Treba je priznati: del argumenta je razumljiv. Golob je pred volitvami podal absolutno zavezo:
»Novinarka: V primeru ugotovitve kršitve integritete s strani KPK, ali boste odstopili?
Golob: Zagotovo.«
Kontekst te izjave je bil jasen — šlo je za predvolilno reakcijo na zlorabe oblasti v času epidemije in na politično ugrabljanje institucij države. A kljub temu ostaja dejstvo: izjava ni bila dvoumna. Bila je absolutna. In prav zato je današnja situacija neprijetna in politično zahtevna.
A če želimo biti pošteni do sebe in do javnosti, te zgodbe ne moremo obravnavati brez širšega konteksta — konteksta, ki razkriva globoko asimetrijo v slovenskem političnem prostoru.
Janez Janša ima za seboj bistveno težji nahrbtnik: 210.000 evrov nepojasnjenega premoženja (ugotovitev KPK iz leta 2013), sporno financiranje iz tujine (madžarski kapital), pravnomočne obsodbe v sosednji Avstriji ter sistematične napade na institucije pravne države in civilno družbo. Kljub temu nikoli ni odstopil.
Nasprotno — poskusil je demontirati državo in nastaviti svoje ljudi v podsisteme tako, da so ti zlorabljali pooblastila: v policiji, na RTV, na Uradu za preprečevanje pranja denarja in drugod. Ko gledamo to razmerje, se ne moremo izogniti občutku, da smo priča popolnoma različnim kriterijem: za ene velja nič, za druge pa vse.
Golobova reakcija z izraženo »zaskrbljenostjo nad kadrovsko sliko v policiji« v zasebnem pogovoru z ministrico je danes predmet KPK-jevih obtožb o integriteti. Ne korupcije, temveč integritete. In to v času, ko po svetu kleptokrati in politični ciniki, v slogu Trumpa, brez posledic povozijo skoraj vse, kar naj bi bilo sveto v pravu, etiki in javni morali.
Ko smo priča takšnemu nesorazmerju, vprašanje krivde posameznika postane vsaj delno sekundarno. Primarno vprašanje postane: zakaj sistem deluje tako selektivno?
Past “whataboutisma” in dvojnih meril
»Whataboutism po slovensko« je v zadnjih letih postal priročno orodje za utišanje razprav o sorazmernosti. A vprašanje »zakaj se preganja ta kršitev, one pa ne« ni izmikanje. Ni izgovor. Je temeljno vprašanje pravičnosti.
Brez tega vprašanja ne preganjamo korupcije, temveč zgolj politične nasprotnike. Brez tega vprašanja ne gradimo integritete sistema, ampak ga spreminjamo v mehanizem selektivnega pregona — in to je nevarno.
Pogost protiargument se glasi: »Golob je obljubil višje standarde, zato ga sodimo strožje.« Na prvi pogled zveni logično. Toda dolgoročne posledice takšne logike so uničujoče.
Pomeni namreč, da bomo tistega, ki obljubi integriteto, uničili ob najmanjši napaki, tistega, ki odkrito laže, zlorablja in ruši institucije, pa pustili pri miru, ker od njega itak ne pričakujemo ničesar boljšega.
To je sistem, ki kaznuje ambicijo po poštenosti in nagrajuje cinizem. To je dirka proti dnu.
To je sistem, ki kaznuje ambicijo po poštenosti in nagrajuje cinizem. To je dirka proti dnu.
Cena prelomljene obljube
Kljub navedenemu ostaja neprijetno dejstvo: Golob je obljubil.
Njegova izjava je bila tog, absoluten stavek — in verjetno tudi naivna. Toge obljube so kot suha drevesa iz prispodobe Lao Tzuja: zvenijo močno, a se ob vetru zlomijo, medtem ko se voda (in prožna drevesa) prilagodijo.
A tudi prilagajanje mora imeti svojo ceno, sicer postane navadna prevara.
Če želimo družbo, kjer beseda »pravično« pomeni več kot le »koristno za mojo stran«, potrebujemo doslednost. Potrebujemo ena pravila za vse.
Če želimo družbo, kjer beseda »pravično« pomeni več kot le »koristno za mojo stran«, potrebujemo doslednost. Potrebujemo ena pravila za vse.
Dokler tega ne ponotranjimo, bodo razprave o integriteti le predstava za javnost — igra ogorčenja nad nasprotnikom in slepote pri sebi. V tej igri ni zmagovalcev; edina poraženca sta zaupanje v institucije in upanje, da bodo pravila nekoč res zgolj pravila — in ne orožje.
