Uganka Aleša Štrancarja ni v tem, da je nenadoma postal manj inteligenten. Človek, ki je zgradil biotehnološko podjetje na osnovi razumevanja zapletenih sistemov, očitno premore ostrino. Uganka je, zakaj to inteligenco pusti pred vrati, ko vstopi v javno areno medtem, ko se ponuja kot “nadstrankarski mandatar”. . Namesto znanstvenega skalpela uporablja gostilniško kladivo, s katerim razbija javni pogovor na prah in pepel. Njegov besednjak – “pijavke”, “antislovenci”, “levičarski fašisti” – ni jezik reševanja problemov. Je jezik ustvarjanja sovražnikov.
Osrednji problem je globoko nerazumevanje koncepta svobode govora, ki ga promovira. Njegov najljubši slogan, uvožen naravnost iz ameriških kulturnih vojn in ojačan v odmevni komori platforme X (Twitter), je, da vsako omejevanje svobode govora vodi v fašizem. To je ideja, ki je zgodovinsko napačna in praktično škodljiva. Evropske demokracije so se iz boleče izkušnje 20. stoletja naučile, da so določene omejitve – na primer proti spodbujanju sovraštva in nasilja (še posebno do manjšin) – nujne prav za to, da se prepreči vrnitev v fašizem. Ne gre za pot v diktaturo, temveč za varnostni pas demokracije. Trditev, da so bili nacisti levičarji, pa je le še en primer slabe zgodovine, namenjene zamegljevanju dejstva, da je bila ena prvih potez resničnih fašistov uničenje levice.
Paradoks njegovega stališča je očiten. Medtem ko absolutistično brani svobodo govora, to isto svobodo uporablja za utišanje drugih (Trump’s playbook). Ko nekoga označiš za “pijavko” ali “parazita”, ne odpiraš dialoga; zapiraš ga. Kompleksno vprašanje fiskalne politike spremeniš v preprosto moralno igro med “nami, ki delamo” in “njimi, ki sesajo”. To ni prispevek k razpravi, temveč poskus izobčenja. Predstavljajte si pogovor, v katerem ena oseba vzame megafon in kriči tako glasno, da nihče drug ne pride do besede. Njena “svoboda” je postala orodje za zatiranje svobode drugih. Sovražni govor in organizirano nadlegovanje delujeta natanko tako – kot megafon, ki zaduši vse druge glasove.
Ta miselnost ni zrasla na domačem zelniku. Gre za kulturni uvoz, ki ga poganja okolje, v katerem Štrancar očitno preživi preveč časa.
Platforma X je kot igralni avtomat za ogorčenje: nagrajuje kratke, ostre in čustvene izbruhe, ne pa poglobljenih argumentov. Ko svet začneš gledati skozi 280 znakov dolge bitke, se tvoje razmišljanje prilagodi. Tako pridemo do situacije, kjer uspešen podjetnik, ki bi lahko s svojo inteligenco in viri prispeval k reševanju družbenih izzivov, namesto tega deluje kot lokalni odmev ameriških kulturnih bojevnikov. Njegovi medijski projekti in plakati niso namenjeni obogatitvi medijskega prostora, temveč lastništvu pogovora; namesto da bi v njem sodeloval, ga želi preprosto preglasiti. Enako je z njegovo plakatno akcijo.
Ironija je v tem, da je sam postal mecen tistega, kar kritizira. Podjetnik, ki se jezi nad davki za “pijavke”, s svojim denarjem financira medijske projekte kot je Domovina in Info360 z znatnimi izgubami, ki ga finančno izčrpavajo. Cilj očitno ni dobiček, temveč vpliv. A cena tega vpliva je visoka.
Resnična škoda njegovega delovanja ni v tem, da je žaljivo, čeprav je. Je v tem, da normalizira krutost / instrumentalizira politično sovražnost (za tarčo pa daje predsednika vlade) in onesnažuje prostor, kjer bi morali kot družba iskati rešitve.
Kot opozarja nedavno sprejeti vladni zbornik (junij 2025) o vplivu sovražnega govora na mlade,
takšen jezik pušča resnične posledice, povzroča anksioznost in umik iz javnega življenja (averzija do politike). Ko odrasel človek z vplivom primerja predsednika vlade z Mussolinijem in namiguje na njegovo usodo z obešanjem, to ni več ostra kritika; je nevarno igranje z zgodovinskim spominom in normalizacija nasilnih podob.
Na koncu pridemo do spoznanja o razkoraku med ekonomskim kapitalom in kulturno modrostjo. Zgraditi bogastvo zahteva ene veščine, biti odgovoren član javne razprave pa povsem druge. Štrancarjev primer je opozorilo: avto(r) brez zavor ni bolj svoboden, je le polj nevaren
Enako velja za javni govor brez osnovnih varoval in empatije. Njegovi zvočniki ne prinašajo novih idej, temveč le ojačujejo hrup, v katerem se izgublja priložnost za razumen pogovor. In to je izguba za vse nas.
