V nedeljo se je zaključil družbeno verjetno najbolj pester teden v tem letu v Prekmurju. Kdo je prišel, kam je šel, kdo je bil z njim, kaj je povedal, koga ni bilo in podobno so bile teme, ki so dnevno dramile ljudi v pregovorno zaspani pokrajini ob Muri.
Izgleda, kot da je delitev ali cepitev družbe v Prekmurju lahko brezmejna, kot da so se ljudje dejansko sposobni skregati okoli vsega. Da je vtis tak, vsaj zame osebno napačen, in neresničen, je vzrokov veliko. Je pa gotovo nekaj – ta delitev, to večno stanje napetosti, konflikta in obkladanja, nekomu očitno ustreza. Od tega konflikta nekdo dnevno živi. No, meni osebno do tega konflikta, stanja napetosti, agresije nasproti drugače mislečim, enostavno ni, zato se tudi ne mislim spuščati na nivo prepričevanja prepričanih. Vsak ima lahko svoje mnenje in svoje prepričanje in to je potrebno spoštovati. Obenem pa mora seveda tudi ta s takšnim mnenjem spoštovati dejstvo, da se mogoče z njim vsi ne strinjajo ali celo mislijo drugače! To je prava lepota družbe in to so sadovi desetletnega razvoja naše demokracije.
V množici šumov, izrečenih besed, poskusov obkladanja s takšnimi ali »onakšimi« pa vendar obstaja neki objektivno resničen svet. Svet, v katerem – to sem prepričan, živi večina oseb, ki se s temi »kravjimi posli« ne mislij(m)o ukvarjati. Ker ne doprinesejo ničesar k lepoti in kakovosti življenja, predvsem pa ker ne vidij(m)o potrebe, da bi bili skregani z vsemi okoli sebe. Življenje je v resnici zelo kratko, vsaka funkcija slejkoprej mine in edino kar velja in ostane, je občutek, ki so ga ljudje imeli, ko so s tabo potovali skozi življenje. No, to je seveda moje osebno mnenje.
Želel bi si več razumevanja, razumem pa lahko, da to ni vedno lahko. V svetu, kjer postajaj(m)o vsi samo še bolj ali manj slabi, kjer je cilj ustvarjanje nenehne napetosti, je težko ostati ravnodušen. Objem z bratom, kava z mamo, sprehod ob Muri, sestavljanje lego kock ali telefon na letalski način, pri tem prav gotovo pomagajo. Je pa seveda od vsakega od nas odvisno, če se bo te igre »vseh slabih«, ki ne more imeti dobrega konca, šel in kakšno ceno je pripravljen plačati za to.
Kakorkoli, zame osebno je bil teden lep. Imeti priložnost videti, kako so se besede prelile v dejanja, zamisli pa v beton, delovna mesta ali drugo pridobitev, je dober. Hvaležen sem, da smo lahko naredili nekaj dobrega. Tudi dovoljujem možnost, da vsem to ni všeč, jih moti, niso tega želeli. Ampak tako je. Vse to bo ostalo ljudem, tukajšnjim domačinom in vsem, ki bodo svoj dom, upam, v prihodnosti našli v naši sredini. Želim si, da bi jih bilo čim več. Ker stvari ne zgledajo dobro. “Kravji posli” so pač vzeli svojo žrtev in ta trend ni lahko obrniti.
Ker takšnega okolja kot je naše, na ljubem svetu ni. Zato se je za vse to vse vredno boriti, graditi, iskati kompromise in si pomagati. Seveda je to le moje mnenje in želja.
Ker takšnega okolja kot je naše, na ljubem svetu ni. Zato se je za vse to vse vredno boriti, graditi, iskati kompromise in si pomagati. Seveda je to le moje mnenje in želja.
Mogoče bo pa z jutrišnjim dnem v pokrajini ob Muri manj jeze, manj agresije, manj napetosti. Mogoče ne. Ampak tudi če ne, to prav gotovo ni razlog, da si za to ne bi vsi skupaj še naprej vsak dan prizadevali.
