Obstajata dva popolnoma različna jezika, s katerima se pogovarjamo o hudih težavah.
Prvi je jezik nujnosti. To je jezik človeka, čigar hiša gori. Ne zanimajo ga gradbeni predpisi ali dolgoročna protipožarna strategija mesta. Potrebuje vodo. Zdaj. Vsak, ki mu na pot postavi vprašanje o postopkih, je zanj sovražnik.
Drugi je jezik sistemov. To je jezik gasilskega poveljnika, ki mora razmišljati o celotnem mestu.
– Kje so hidranti? Kakšen je pritisk v ceveh? Ali bo reševanje te ene hiše ogrozilo zmožnost gašenja drugega, morda večjega požara?
Njegova naloga ni le pogasiti en ogenj, ampak zagotoviti, da bo mesto varno tudi jutri.
Tragedija in modrost seje parlamentarne komisije o zdravljenju otrok z redkimi boleznimi je bila v tem, da sta ta dva jezika trčila z vso silo, brez tolmača. Starši, ujeti v nepredstavljivi bolečini, so govorili jezik goreče hiše. Ministrstvo in nekateri politiki so poskušali govoriti jezik sistemov. Rezultat je bil dialog gluhih, ki se je končal v obtožbah in jezi.
Starši so imeli preprosto sporočilo: naši otroci trpijo, rešitve obstajajo v tujini, sistem pa nas ovira. Njihova bolečina je absolutna in njihov poziv legitimen.
Ministrstvo za zdravje pa je imelo drugačen, a prav tako legitimen zadržek: ne moremo zgraditi sistema, ki temelji na medijski izpostavljenosti ter dobrodelnosti in ne moremo omogočiti zdravljenja, ki ni odobreno na evropskih tleh. Tak sistem je globoko nepravičen. Nagrajuje starše z najboljšimi marketinškimi sposobnostmi, ne nujno otroke z največjimi potrebami. Kaj se zgodi z otrokom, čigar starši so tihi, revni ali preprosto preveč izčrpani za vodenje javne kampanje? Sistem mora delovati za vse, hkrati pa mora biti zdravljenje varno.
Ne moremo zgraditi sistema, ki temelji na medijski izpostavljenosti ter dobrodelnosti in ne moremo omogočiti zdravljenja, ki ni odobreno na evropskih tleh.
V tem trku dveh svetov bi potrebovali most. Potrebovali bi nekoga, ki razume oba jezika. Nekoga, ki bi lahko bolečino staršev prevedel v jezik, ki ga sistemi razumejo, in logiko sistemov pojasnil staršem na sočuten način.
In tukaj vstopi Gregor Bezenšek ml. – SoulGreg Artist. Človek, ki je zaradi svoje osebne tragedije postal najmočnejši glas jezika nujnosti. Njegova bolečina je resnična in njegova izguba mu daje avtoriteto, ki je ne moremo ignorirati. A namesto da bi postal most, je postal rušilec. Namesto da bi bil tolmač, je v roke vzel kladivo.
Njegova dejanja niso več le izraz bolečine. So premišljena strategija manipulacije, ki temelji na izkoriščanju lastne travme. Ko je poslanka Sara Žibrat na seji in po njej poskušala narediti točno to, kar je naloga razumne politike – opozoriti na pristojnosti, postopke in potrebo po sistemski rešitvi – je ni naslovil z argumenti. Prevrnil je šahovnico.
Njegov spletni osebni napad na Saro Žibrat je bil šolski primer, kako se resničen problem spremeni v osebni linč. Njen poziv k razumu je preoblikoval v napad na bolne otroke. Njeno skrb za delujoč sistem je prikazal kot pomanjkanje srca. S tem je storil nekaj izjemno nevarnega: vsako kritiko njegovega pristopa je enačil z napadom na spomin svojega sina in na vse trpeče otroke. To je čustveno izsiljevanje, oblečeno v plašč humanitarnosti.
Mobiliziral je svojo spletno bazo, ki se ni odzvala z argumenti, ampak s surovim sovraštvom. Komentarji, polni groženj in zmerljivk, niso bili stranski produkt; bili so neposreden rezultat njegovega poziva. Ustvaril je grešnega kozla. S prstom je pokazal na žensko, ki je poskušala popraviti zapleten mehanizem ure, in jo obtožil, da poskuša uro razbiti. In množica mu je verjela.
Ta taktika je uničujoča iz treh razlogov.
Prvič, uniči vsako možnost za rešitev. Kateri politik si bo še upal postaviti težko vprašanje, če ve, da ga čaka javni linč, ki ga bo orkestriral nekdo z nedotakljivo moralno avtoriteto? Bezenšek s tem ne pomaga otrokom; ustvarja okolje, v katerem se nihče več ne bo upal dotakniti tega problema.
Drugič, razvrednoti resnično trpljenje. Ko bolečino uporabiš kot orožje za utišanje kritikov, ta izgubi svojo svetost. Postane le orodje za pridobivanje moči. To je žalitev za vse starše, ki svojo bolečino nosijo v tišini in ne želijo, da postane del političnega cirkusa.
In tretjič, razkriva globlji, bolj zaskrbljujoč vzorec. Človek, ki svojo travmo spremeni v vir moči, ki se obkroža z nekritičnimi sledilci in vsako nestrinjanje dojema kot osebni napad, ni več le aktivist. Postane vodja kulta, kjer je njegova osebna samopromocijska zgodba pomembnejša od problema, ki ga domnevno rešuje.
Reševanje problema redkih bolezni je kot popravljanje ure, ne kot porivanje avtomobila v klanec. Ne potrebuje več jeze in več sile. Potrebuje natančnost, potrpežljivost in sodelovanje. Poslušati moramo jezik nujnosti, ker nas opominja, zakaj to sploh počnemo. A delovati moramo z logiko sistemov, ker je to edini način, da zgradimo nekaj trajnega in pravičnega.
Gregor Bezenšek je s svojimi dejanji pokazal, da ga ne zanima popravilo ure. Zanima ga, kdo bo plačal za to, da je pokvarjena. In medtem ko on išče krivce in uničuje ljudi, ki poskušajo pomagati, otroci in njihovi starši še vedno čakajo. Ne na še eno predstavo jeze, ampak na nekoga, ki bo tiho in mirno končno popravil mehanizem.
