V preteklih štirih letih smo se v naši domovini soočili z več pretresi, ki so tako ali drugače zamajali predvidljivost delovanja naše družbe in nas potisnili iz cone udobja. Po navadi le za kratek čas, pri čemer nam je dostikrat kratkoročna korist zameglila sposobnost resne analize, kako na dolgi rok utrditi odpornost. Po mojem skromnem mnenju nam je največje preizkušnje poslala kar narava sama.
Po mojem skromnem mnenju nam je največje preizkušnje poslala kar narava sama.
Govorim seveda o dveh največjih naravnih nesrečah, požaru na Krasu poleti 2022 in poplavah poleti 2023. Kot da poletja že sama po sebi niso dovolj naporna z zastoji na avtocestah, komarji in vročinskimi valovi. Obenem ne gre zanemariti manjših, vsakoletnih dogodkov, ki so sedaj že stalnica in se v medijih obdržijo kakšen teden, mogoče dva. Plazovi, vetrolomi, toča ter napadi škodljivcev nam redno dvigajo izdatke za blaženje škode ter nižajo količino pridelka. Vzrok je velikokrat poznan pod imenom podnebne spremembe, ki so ob vseh varnostnih in ekonomskih pretresih izgubile precej pretekle publicitete, zato tudi v tem predvolilnem času niso v ospredju. Kljub temu želim izraziti nekaj misli o tem, zakaj bi morali o tem več govoriti.
Boj proti podnebnim spremembam in globalnemu segrevanju je že prešel črto preprečevanja teh sprememb. Sprijazniti se moramo, da sta bila vpliv potrošništva in želje po dobičku preprosto premočna, da bi pravočasno zmanjšali izpuste toplogrednih plinov in dosegli globalni konsenz o spremembah svojega načina življenja. Sledi naslednja stopnja, ki se ji reče prilagajanje, kar preprosto pomeni, da se moramo naučiti živeti z vsemi zgoraj navedenimi (ne)naravnimi pojavi. Na tej točki pa mora slediti preobrat v razmišljanju in dojemanju našega odnosa z okoljem. Podrejati si naravne vire, kot so voda, prst in prostor mora zamenjati podrejenost naših navad in običajev. Preselitev tistih, ki živijo na poplavnih območjih je ekstremen, a dober primer tega, da se moramo na neki točki ustaviti in reči: ”tako ne gre več naprej”. Manj materializma in individualizma poznamo še iz nekih prejšnjih časov, vendar te vrednoti nista vezani na politični sistem, pač pa sta rezultat skupnega družbenega delovanja. In obenem odgovor na vprašanje, kako živeti skupaj s podnebnimi spremembami.
Na tej točki pa mora slediti preobrat v razmišljanju in dojemanju našega odnosa z okoljem.
Da bi zavarovali našo naravno in kulturno dediščino, da bo kmet lahko opravljal svoje delo v predvidljivem okolju in da se bo tradicija zimskih športov nadaljevala, se bo potrebno nekaterim stvari odpovedati. Neprijetna beseda, a nujna, če se želimo resno pogovoriti o svoji prihodnosti. Kako potujemo, kaj jemo, kaj proizvajamo in kje živimo moramo na novo definirati in v sodelovanju s strokovnjaki določiti, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Za primere dobrih praks ni treba daleč, v Evropi imamo kar nekaj držav, kjer so si napredne okoljske zamisli izborile svoje mesto v zakonodaji in pod sojem žarometov. Pogosto so bile te ideje tudi ekonomsko podprte, ne nujno v smislu finančnih sredstev, pač pa z ekonomsko logiko, ki je še tako preprostemu človeku sporočala: ”če tako narediš, je strošek manjši in prihranek večji”. Implementiranje idej mora torej spremljati tudi t.i. ‘prijazna uporabniška izkušnja’. Državljankam in državljanom morajo biti obsežni ukrepi predstavljeni jasno in preprosto, saj ustrezna komunikacija dokazano zmanjšuje nezadovoljstvo in olajša sprejemanje sprememb kot nekaj samoumevnega. Tudi pri tem nas čaka še kar nekaj dela, saj nam je pogosto politično prikladnejši hiter dostop do mikrofona medijev še preden je komunikacijska strategija narejena.
Zatorej ni dovolj samo črpanje evropskih sredstev in investicije v fizični svet, kot je infrastruktura, pač pa so potrebne nove ideje, nove razlage in nova navodila, ki nas lahko bolje pripravijo na izzive, ki nas čakajo. Veliko je že bilo napisanega o kmetijstvu, prometu, energetiki, obnovljivih virih energije in onesnaževanju okolja. Vendar so podnebne spremembe tudi velik varnostni problem, katerim je Slovenija zaradi svojih naravnih danosti še posebej izpostavljena. Evropska Unija in zveza Nato ne bosta večno trajala, to je zgodovinsko dejstvo. Tudi Rimsko Cesarstvo in Avstro-Ogrska monarhija sta sčasoma razpadla, sledile so vojne. Ko pade poslednja mednarodna mirovna pogodba, kdo bo branil našo vodo, naše gozdove, našo rodovitno prst? Ko pride na tisoče podnebnih beguncev trkati na naše meje, ker je zemlja v njihovi domovini izsušena in požgana, kaj bomo storili? Odvisno, kako dobro bomo na to pripravljeni.
Da bo Slovenija imela priložnost plavati v razburkanem morju mednarodnih odnosov in da bo ostala zvesta svojim tradicijam, bodo s podnebnimi potrebne tudi družbene in politične spremembe. Le tako bomo lahko obvladovali skrite pasti okoljske nestabilnosti. Podobno, kot smo pred 4 leti na volitvah novi stranki podelili rekordno število glasov in tako prekinili obdobje politične nestabilnosti. Naj se ne konča danes, naj traja! Prav tako naj traja naša vztrajnost pri spreminjanju utečenih vzorcev.
Da bo Slovenija imela priložnost plavati v razburkanem morju mednarodnih odnosov in da bo ostala zvesta svojim tradicijam, bodo s podnebnimi potrebne tudi družbene in politične spremembe.
