Pred dvema letoma sem dobila priložnost, da sodelujem pri pripravi programa novonastale stranke Gibanje Svoboda. Podrobno sem sodelovala posebej na področju mladih.
Ena izmed prvih tem, ki smo jih z ekipo izpostavili, je bila dostopnost do psihosocialne pomoči. Dobili smo se z različnimi organizacijami, ki pomagajo mladim. Takrat je bila realnost epidemije še bolj prisotna in vsi so nas opozarjali, da je podpora na področju duševnega zdravja podhranjena. Ko sem kandidirala za poslansko mesto na volitvah v Državni zbor, sem problematiko na področju duševnega zdravja postavila kot prioriteto.
To ni bilo prvič, da sem se srečala s temo duševnega zdravja pri mladih. Ob študiju javnih politik na Univerzi Vanderbilt v Združenih državah sem v okviru ene izmed mojih prvih izvoljenih funkcij – predstavnica v študentskem senatu – odšla z delegacijo predstavnikov v ameriški kongres, kjer smo se srečali s kongresniki in senatorji o ukrepih za dostopnost psihosocialne pomoči na kampusih visokošolskih ustanov.
V Sloveniji sem se čez nekaj let (in po svetovni zdravstveni krizi) spoprijela s to tematiko ponovno. Ugotovila sem, da imamo veliko dobrih praks. Če primerjam s svojo izkušnjo preko oceana, imamo na fakultetah v Mariboru kot v Ljubljani društva študentov v zadnjih letih študija psihologije ter izkušenih strokovnjakov, ki nudijo brezplačne razbremenilne pogovore študentom. Poleg dobrih praks pa smo soočeni z realnostjo, da je čakalna vrsta za prvi pregled pri kliničnem psihologu od nekaj mesecev do večih let in, da področje psihoterapije v Sloveniji ni urejeno. Ljudje lahko na spletu najdejo psihoterapevta, ki se oglašuje s tem nazivom in ne vedo, ali je ta oseba opravila vikend tečaj, ali 10 letni študij s specializacijo. Urediti moramo varen in bolj dostopen sistem.
V okviru nadstrankarskega kluba mladih poslancev, ki smo ga v začetku 2023 ustanovili na mojo pobudo, smo kot skupno točko delovanja vseh političnih podmladkov identificirali ravno duševno zdravje.
Zelo pomembna je tudi terminologija in razlikovanje med strokovnjaki na področju duševnega zdravja: klinični psihologi, psihiatri, pedopsihiatri in psihoterapevti. Klinični psihologi zdravijo z besedami (če poenostavim), psihiatri in pedopsihiatri pa lahko duševne motnje zdravijo tudi z zdravili. Ti lahko opravljajo psihoterapijo v okviru zdravstvenega sistema ali samoplačniško zunaj njega. Poleg strokovnjakov v zdravstvu psihoterapijo izvajajo tudi drugi zunaj zdravstvenega sistema, na primer diplomanti Univerze Sigmunda Freuda, Teološke fakultete v Ljubljani ali tisti, ki so zaključili izobraževanja različnih inštitutov. Trenutno ne poznamo pogojev, ki jih morajo taki strokovnjaki izpolnjevati, da lahko svojo storitev oglašujejo kot psihoterapijo.
Ob nastopu mandata poslanke poleti 2022 sem bdela nad področjem duševnega zdravja. V okviru nadstrankarskega kluba mladih poslancev, ki smo ga v začetku 2023 ustanovili na mojo pobudo, smo kot skupno točko delovanja vseh političnih podmladkov identificirali ravno duševno zdravje. Torej je to vsebina, ki ima široko politično podporo.
Prvič sem se neposredno soočila z mnenji znotraj stroke, ko sem kot opazovalka iz Državnega zbora junija 2023 sodelovala na srečanju številčne strokovne skupine v organizaciji ministrstva za zdravje. Iz predstavitev je bilo jasno, da kompromisne rešitve, posebej v tako širokem naboru, ne bo. Zato sem se še bolj aktivno lotila dela v Državnem zboru. Prepričana sem, da mora biti dejavnost tistih, ki delajo z nami, ko imamo duševno stisko ali motnjo, varna in dostopna.
Želela sem, da vzpostavimo čim več dialoga s stroko, saj je bilo jasno, da se skupine med seboj ne razumejo.
Želela sem, da vzpostavimo čim več dialoga s stroko, saj je bilo jasno, da se skupine med seboj ne razumejo. V pogovoru z večino strokovnjakov (od kliničnih psihologov do psihoterapevtov zunaj zdravstva) sem spoznala, da so predani svojemu poslanstvu in se osredotočajo na dobrobit tistih, ki jih obravnavajo. Seveda se v mnogih rešitvah ne strinjajo – predvsem tisti, ki delajo v zdravstvenem sistemu v primerjavi s tistimi, ki delajo zunaj, a v pogovorih mnogi izkažejo konstruktivne možnosti za prilagoditev skupne rešitve, ki upošteva oboje.
Na tej točki, ko je zakon prvič v javni obravnavi, menim, da ni konstruktivno, da poslušamo izjave, ki se norčujejo iz pravnega znanja tistih, ki so na ministrstvu zakon pisali ter posplošene in pretiravane kritike, ki niti ne temeljijo neposredno na zakonski vsebini.
Ta sodelovalen odnos je tekom javne razprave zbledel, ko je večina organizacij in deležnikov (ali večina tistih, ki se jih sliši v javnosti) zavzela negativno stališče do zakona. Vredno je izpostaviti, da vse organizacije niso pristopile na ta način. Konstruktiven pristop je na primer ubrala Slovenska krovna zveza za psihoterapijo s svojo javno izjavo.
Skratka, mislim, da je treba narediti en korak naprej, saj se nanj pripravljamo že desetletja. Na tej točki, ko je zakon prvič v javni obravnavi, menim, da ni konstruktivno, da poslušamo izjave, ki se norčujejo iz pravnega znanja tistih, ki so na ministrstvu zakon pisali ter posplošene in pretiravane kritike, ki niti ne temeljijo neposredno na zakonski vsebini. Vse konkretne kritike velike večine stroke so dragocene in upam ter si bom prizadevala, da jih ministrstvo v zakonskem predlogu upošteva. Vse to pa ob zavedanju, da bo končna rešitev kompromis in ne zakonska rešitev ene ali druge specifične osebe. En sam ne bo junak – skupaj pa lahko dosežemo veliko.
Upam, da bodo vsi predstavniki stroke uperili napore (in mnogi so jih že), da bomo skupaj izboljšali predlog zakona, ki je danes zaključil javno obravnavo. Ministrstvo za zdravje naj v jeseni oblikuje izboljšave in zakon pošlje v Državni zbor, kjer bomo o njem podrobno razpravljali in naredili še zadnje popravke. Verjamem, da nam lahko uspe.
