Nagovor predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu državnosti.
Dan državnosti, ki ga bomo praznovali jutri, je eden od dveh najpomembnejših praznikov v Republiki Sloveniji. 25. junija pred 34 leti je takratna Skupščina s sprejetjem Deklaracije o neodvisnosti Slovenije in Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije formalno potrdila neodvisnost naše države, ki je bila sicer slavnostno razglašena naslednji dan, 26. junija 1991, na Trgu republike v Ljubljani.
Čas, v katerem je nastajala naša država, je bil v precej elementih drugačen. V celotni vzhodni Evropi so se rušili enostrankarski sistemi in želje ljudi po demokratični ureditvi, ki temelji na svobodi posameznika, so bile vse glasnejše. Po drugi strani pa so se znotraj naše nekdanje države pojavljale težnje nekaterih po moči, nadzoru in nadvladi nad posamezniki in drugimi republikami. Z zgodovinsko distanco bi lahko morda ocenili, da so ideje samodržcev v nekdanji državi dodatno spodbudile in poenotile državljanke in državljane Slovenije, da so takratni odločevalci procese osamosvojitve lahko izpeljali z bistveno manj žrtvami kot v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Ob tem so imeli najpomembnejšo vlogo vsi tisti, ki so tvegali svoja življenja ali jih celo žrtvovali, da so ubranili domovino pred napadalcem. Čeprav takrat ni bilo jasno, kaj nam prinaša jutrišnji dan, nismo omahovali, saj smo verjeli, da lahko prvič v zgodovini ustvarimo svojo lastno državo.
Slovenija je danes stabilna demokratična in pravna država, dodobra uveljavljena v mednarodni skupnosti in njenih organizacijah. Vendar je vpeta v regijo in svet in vse, kar se dogaja okoli nje v zadnjem času, vpliva na naša življenja in bo pustilo posledice, ki jih bo morala nositi prihodnost. Mednarodna skupnost je že nekaj časa kotel, v katerem vre, in samo upamo lahko, da se vroča zmes, ki jo kuhajo nekateri vzpenjajoči se ekstremisti in posamezniki, ki želijo vladati mimo demokratičnih standardov, ne bo razlila in pahnila sveta v tragedijo sovraštva, nasilja in načrtnega uničenja določenih skupin prebivalstva. Najbolj zaskrbljujoče je, da so ti posamezniki, ki želijo v svojih rokah kopičiti neomejeno moč in krasti bogastva, ki pripadajo vsem ljudem, dejansko voditelji držav z dolgo demokratično tradicijo, kar pomeni, da se rušijo civilizacijske vrednote, za katere se je človeštvo borilo stoletja in zanje tudi krvavo plačalo. Ni samoumevno, da smo danes ljudje enaki pred zakonom. Ni samoumevno, da je prepovedano razlikovanje ljudi na temelju rase, narodnosti, etnične pripadnosti, spola, verske prepričanosti, spolne usmerjenosti, invalidnosti ipd. Ni samoumevno, da se nikogar ne sme mučiti. Nič od tega ni samoumevno. Čeprav je zapisano v ustavi kot najvišjem pravnem aktu, ki velja v demokratični državi, so to lahko le besede. Zapisane besede, ki se izgubijo takoj, ko vsi tisti, ki mislijo, da bodo kot samodržci vladali državi ali pa celo svetu, z nerealnimi obljubami o boljšem življenju preslepijo množice, krivdo za vse, kar povzroča nelagodje, zvrnejo na neko marginalizirano skupino ter začnejo širiti sovraštvo. Ljudje smo pač narejeni tako, da nam je večkrat lažje sovražiti kot sprejemati in spoštovati. Ko dobijo oblast v roke zagrenjeni posamezniki z avtokratskimi težnjami, izginejo vse velike besede o enakosti, nediskriminaciji in človečnosti.
Ljudi je strah. Poskušam razumeti otopelost večine ob vsakodnevnem spremljanju grozot. Slike lakote, nasilja in raztrganih človeških teles postajajo nekaj vsakdanjega. Pa ne bi smele biti. Nikoli.
Pred dobrim mesecem dni smo obeležili 80 let od konca največje množične morije v 20. stoletju – brutalne druge svetovne vojne, ki je terjala milijone nedolžnih žrtev. Kot da je človeštvo kolektivno izgubilo zgodovinski spomin, spet živimo v času, ko bolj ali manj nemo ali pa otopelo opazujemo vojne zločine ali celo genocidna dejanja. Živimo v času, ko nekaterih ne motijo smrti desettisoče otrok. Ko jih ne moti množično pobijanje ljudi v vrstah za hrano. Ko jih ne motijo izstradana otroška telesa. Ne samo, da jih ne moti, ampak so celo cinični, včasih tistemu, ki je za to odgovoren, celo čestitajo. Vojni prizori, ki jih lahko opazujemo, in retorika dela politike nam slikajo kruto resničnost popolnega razčlovečenja. Nekaterih tudi ne moti, da del svetovne in tudi evropske politike molči ali pa celo zagovarja agresijo enih držav na druge, v isti sapi pa obtožuje in sankcionira agresijo drugih. Kakšna neverjetna hipokrizija, mogoča samo v svetu, kjer človeško življenje ni vredno ničesar, če ni prave barve, če v dokumentu nima vpisanega pravega državljanstva, če ne moli k pravemu bogu ali če ne ljubi pravega spola. Mednarodne institucije, ki so bile ustanovljene zato, da bi spodbujale dialog o odprtih vprašanjih ali kaznovale vojne zločine, so se znašle pod pritiskom odkritih groženj in sankcij. Priče smo poskusom popolne razgradnje mednarodnih pravnih in etičnih standardov. Orožje so dobili v roke tisti, ki so lačni krvi in katerih ime se bo za vse večne čase vpisalo na sramotilni steber. Ker zgodovina je na koncu vseeno pravična.
Ljudi je strah. Poskušam razumeti otopelost večine ob vsakodnevnem spremljanju grozot. Slike lakote, nasilja in raztrganih človeških teles postajajo nekaj vsakdanjega. Pa ne bi smele biti. Nikoli. Deloma poskušam razumeti tudi nasedanje dela javnosti sovražnemu govoru, s katerim se nas povsem odkrito in nekaznovano bombardira. S sovražnim govorom se širi tudi strah. To je čustvo, s katerim je najlažje manipulirati. Ljudi je vedno strah drugačnosti, prihodnosti, neznanega. Veliko težje je ljudi v takem času pomiriti tako, da pokažemo, da smo se kot človeška civilizacija še sposobni sporazumevati in reševati konflikte po mirni poti.
Zelo dobro se zavedam, da imamo prisotni v tej dvorani tudi o današnjem mednarodnem dogajanju različna mnenja. Kar nekaj je takih, ki se z mano ne strinjate. S tem ni nič narobe, dokler smo sposobni svoja stališča izražati brez širjenja sovraštva, brez potvarjanja dejstev, brez poveličevanja prvin zločinskih ideologij in brez osebnih diskreditacij. Iskreno ne vem, ali smo tega še sposobni. Upam pa, da delimo mnenje, da slovenska politika ne more sodelovati pri odločitvah, ki bi imele za posledice nedolžne žrtve tudi med državljankami in državljani naše države.
Sočutje je namreč tiha moč srca – ne vpije, ne sodi, samo razume in zdravi. Upam, da v divjem svetu, v katerega smo ujeti, ne bomo pozabili, da smo na koncu vsi samo ljudje.
Naši predhodniki v tem visokem domu so pred 34 leti zmogli modrost sporazumevanja različno mislečih glede najpomembnejših korakov slovenskega osamosvajanja. Vseskozi so se zavedali tudi dejstva, da bodo kljub plebiscitarni odločenosti slovenskega naroda za samostojno državo pogajanja tista, ki bodo terjala manj nedolžnih žrtev kot odprt konflikt. In decembra 1991, ko je bila sprejeta nova slovenska ustava, so na simbolični ravni v dva člena zapisali zelo preprosta stavka, ki morata biti tudi v prihodnje vodili slovenske politike. 63. člen Ustave Republike Slovenije je zelo jasen: »Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.« 124. člen pa dodaja: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Osebno sem prepričana, da varnosti naših ljudi ne moremo zagotavljati zgolj z orožjem. Varnost pomeni veliko več kot le to. Pomemben del občutka varnosti ljudi bo zato tudi v sposobnosti slovenske politike, da skupaj pokažemo, da dosledno spoštujemo in udejanjamo oba navedena člena slovenske ustave.
Spoštovani,
ne glede na naša različna politična prepričanja sem prepričana, da v tej dvorani ni človeka, ki bi želel, da državljanke in državljani Slovenije umirajo zaradi interesov nekaterih, ki nimajo prav nič skupnega z blaginjo naših ljudi. Dogajanje v mednarodni skupnosti nas je postavilo v položaj, ko moramo pokazati dovolj poguma, pokončnosti in doslednosti, da pomirimo strahove in zagotavljamo pogoje, da se bodo vse prebivalke in prebivalci naše države počutili svobodne in varne hkrati. To pa bomo dosegli samo z doslednim zagovarjanjem spoštovanja civilizacijskih pridobitev: človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije, pravne in socialne države, varstva okolja in spodbujanja pozitivnih odnosov med ljudmi, predvsem sočutja. Sočutje je namreč tiha moč srca – ne vpije, ne sodi, samo razume in zdravi. Upam, da v divjem svetu, v katerega smo ujeti, ne bomo pozabili, da smo na koncu vsi samo ljudje.
