Na nedavnem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta sem spregovorila o vojni v Gazi in razmerah na Bližnjem vzhodu. Uvodoma sem pokazala prvih štirinajst strani 649-stranskega seznama, ki ga je objavilo ministrstvo za zdravje v Gazi. Na teh straneh so zapisani podatki o mrtvih, umorjenih dojenčkih.
»Do tistih otrok, ki so dočakali vsaj svoj prvi rojstni dan, sploh nisem prišla. Kaj šele do odraslih. In to so podatki samo do konca avgusta. Samo tisti, ki so jih uspeli identificirati. Skupno število mrtvih znaša 34.344, od tega kar 11.355 otrok,« sem povedala ob razsežnostih te tragedije, genocida.
Resnična situacija je še veliko hujša, saj predstavljeni podatki odražajo le del nevzdržnega stanja. V resnici je mrtvih še na tisoče več. In kje so tisti, ki še živijo, a trpijo zaradi hudih posledic? Kaj pa tisti, ki umirajo zaradi propada zdravstvenega sistema ali pomanjkanja hrane?
Predstavljeni podatki o umorjenih so le del zgodbe o trpljenju, ki pogosto ostane prezrto v oboroženih konfliktih. Žal pa se moramo vprašati, ali Evropski parlament resnično počne dovolj, da se ustrezno odzove na to humanitarno katastrofo.
Večina poslancev se še vedno dela, da dogajanje obžaluje, medtem ko hkrati trdijo, da ima izraelska vlada pač pravico do tovrstnih dejanj. Ko to slišim v tej hiši, me je sram, da sem njen del. A sram bi moralo biti vse tiste, ki nočejo videti genocida. Mene je sram zaradi vas, vendar ne bom tiho.
Vse dokler ne bomo prišli do točke, ko bom lahko ob nagovoru v tej instituciji namesto seznama umrlih otrok s seboj prinesla seznam sankcij proti državi Izrael, ne bom prenehala opozarjati na to tragedijo.
Do tistih otrok, ki so dočakali vsaj svoj prvi rojstni dan, sploh nisem prišla. Kaj šele do odraslih. In to so podatki samo do konca avgusta. Samo tisti, ki so jih uspeli identificirati. Skupno število mrtvih znaša 34.344, od tega kar 11.355 otrok.
