Govor predsednice državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta.
Spoštovana ministrica, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi.
Vsako leto na dan, ko je takratna Sovjetska armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, obeležujemo mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Samo v tem največjem morišču nacističnega režima je bilo več kot milijon 300 tisoč žrtev, tudi več kot 58 tisoč Slovencev je bilo odpeljanih v nacistična koncentracijska taborišča.
Besede, ki bi lahko opisale grozote popolnega razčlovečenja in brezčutne množične morije, zvenijo skoraj prazno v primerjavi z zločini, ki naj bi jih opisovale. Dejanja genocida na žalost niso redek pojav v človeški zgodovini, spomnimo se lahko na primer Ruande, nedavnih pobojev civilistov in otrok na Bližnjem vzhodu in ne nazadnje tudi zločinskih dejanj evropskih osvajalcev in migrantov v obeh Amerikah in Avstraliji pred nekaj stoletji.
Beseda holokavst naj nam bo zato v opomin.
A Evropa je po največji človeški tragediji, ki so jo povzročili nacisti pred nekaj več kot osmimi desetletji, vendarle obrnila nov list v grajenju medčloveških odnosov v globalni skupnosti. Mir, medsebojno spoštovanje in strpnost so vrednote, ki so temelj sodobne Evrope, a vedno znova se v mednarodni skupnosti pojavljajo nevarni pojavi, ki lahko te vrednote izbrišejo v imenu pohlepa, spodbujanja sovraštva in agresivnega poseganja po ozemljih in virih drugih držav in drugih nacij. Retorika, ki takšna dejanja spodbuja, pa ni tuja niti nekaterim posameznikom v naši državi.
Beseda holokavst naj nam bo zato v opomin. Opomin, da lahko človeštvo skoraj dobesedno v trenutku pade v globoko brezno, če sovražnemu govoru prepustimo, da nas pahne v sovraštvo do vseh drugačnih, drugače mislečih ali oseb iz drugačnega kulturnega okolja. Strpnost, sočutje in sprejemanje različnosti v skupnosti so prve žrtve. Zelo hitro jim sledijo tudi človeške.
Povejte mi vsi tisti – danes jih sicer ni tukaj -, ki govorijo o dialogu, kako bomo tvorili dialog s tistimi, ki tega sveta ne želijo deliti z drugačnimi?
V Izraelu je bilo kar nekaj let po koncu 2. svetovne vojne sojenje Eichmannu, ki ga je spremljala politična teoretičarka in filozofinja Hanna Arendt. Takrat je spoznala, kaj je zlo: zlo ni prišlo v obliki pošasti z dolgimi kremplji, zlo je bil popolnoma na zunaj normalen človek, človek, ki je govoril, da je samo izvrševal ukaze drugih. Banalnost zla: ljudje, ki se nam zdijo popolnoma normalni, se naenkrat spremenijo v pošasti. Nenavadno, kako se je to zgodilo v 2. svetovni vojni oziroma še pred njo v nacistični Nemčiji – in očitno se dogaja še zdaj.
Povejte mi vsi tisti – danes jih sicer ni tukaj -, ki govorijo o dialogu, kako bomo tvorili dialog s tistimi, ki tega sveta ne želijo deliti z drugačnimi? Z ljudmi druge veroizpovedi, z ljudmi druge rase, z migranti, s homoseksualci, z ženskami, ki želijo same odločati o svojem telesu, s tistimi, ki želijo imeti otroke, živijo v istospolni skupnosti, pa jih lahko imajo samo s pomočjo umetne oploditve.
Zlo je banalno in prihaja v obliki, ki je skorajda ne moremo prepoznati in dialog, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, se konča tam, kjer vznikajo ideje sovraštva, nestrpnosti, ne sprejemanja, ne sočutja, ne sodelovanja in ne solidarnosti. Tam je dialoga konec.
Spoštovani, ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta vas vljudno vabim, da se žrtvam poklonimo z minuto molka.
Najlepša hvala. Spoštovane državljanke, spoštovani državljani, nikoli več naj te besede ne odmevajo v prazno.
Hvala lepa.
