Prvo veliko predvolilno soočenje predsednikov osmih strank na POP TV v Kopru je odprlo teme, ki odločajo o vsakdanjem življenju ljudi: davki in plače, zdravstvo, zunanja politika, integriteta ter vprašanje povezovanja po volitvah. V takem formatu hitro pride do poskusov poenostavljanja, prelaganja odgovornosti in strašenja. Nastop predsednika vlade in Svobode dr. Roberta Goloba je izstopal prav zato, ker je vztrajal pri vsebini in pri merilu, ki ga ljudje razumejo najbolj neposredno: kdo je v času negotovosti prinesel stabilnost, kdo ponuja realne rešitve in kdo se vrača k starim vzorcem, ki so državo že vodili v slepe ulice.
Dr. Golob je nastop gradil mirno, a odločno. Ko je bil izzvan, je odgovarjal natančno in s primeri. Ko je bilo treba pokazati smer, ni ostal pri splošnih načelih, ampak je razmejil politiko Svobode od alternativ. V ospredje je postavil jedro politike Svobode: razvoj na znanju in dobrih delovnih mestih, močno javno zdravstvo, dosledno spoštovanje mednarodnega prava ter politično odgovornost, ki ne temelji na vtisih, ampak na standardih.
Resnica o stanju v gospodarstvu
V razpravi o davkih in gospodarstvu so se vrstili očitki, da je bila obljubljena razbremenitev dela izpeljana narobe. Premier je odgovoril s preprostim obratom perspektive: namesto napovedovanja katastrof je postavil ogledalo realnim rezultatom.
»Gospodarstvo še nikoli ni imelo takšnih dobičkov kot v letih 2023 in 2024. To pomeni, da gospodarstvo ni zadušeno, ravno obratno, gospodarstvo cveti, ampak, lažje je napovedovati katastrofo, lažje je ljudi strašit, čeprav imajo na računu bistveno več kot kadarkoli in to vsi od upokojencev do zaposlenih. Zdaj pa povejte, kdo ima manj.«
Gospodarstvo še nikoli ni imelo takšnih dobičkov kot v letih 2023 in 2024.
Ta poudarek je bil pomemben, ker je soočenje potegnil iz logike sloganov v logiko preverljivih učinkov. Razlika do politike SDS se tukaj pokaže skoraj sama. Janez Janša je božičnico opisal kot breme tam, kjer je obvezna, ter nakazal, da se lahko podjetja tekom leta prilagodijo tako, da privarčujejo pri plačah in dodatkih. Svoboda pa izhaja iz drugega izhodišča: če gospodarstvo ustvarja, je prav, da se rast pozna pri ljudeh, pri plačah in pri varnosti, ne pa da se nagrade spreminjajo v izgovor za nižanje standardov.
Dr. Golob je v tem delu nastopa zagovarjal razvojno politiko, ki se ne napaja iz strahu, ampak iz ambicije. Ko nekdo gradi politično zgodbo na tem, da je v Sloveniji vse slabše, je vedno naslednji korak rezanje in krčenje. Sporočilo Svobode je drugačno: Slovenija zmore več, če znamo ustvarjeno vrednost pametno usmerjati in če znamo zaščititi tiste, ki držijo družbo skupaj.
Dovolj privatizacije, čas je za močan javni sistem
V zdravstvu je bilo soočenje ostro, ker gre za temo, kjer ljudje ne poslušajo več obljub, ampak iščejo vidne premike. Predsednik vlade je na očitek, da je rešitev preprosta, odgovoril z najmočnejšim kontrastom večera: SDS je imela čas in moč, rezultat pa je bila privatizacija. Svoboda je potegnila črto in izbrala drugo smer.
»Tri mandate so imeli, da bi to enostavno stvar uredili drugače. Kam je to pripeljalo? Do divje privatizacije zdravstva. Če je ena točka, ki smo jo mi potegnili, je ta, da smo rekli: dovolj je privatizacije zdravstva in gremo krepiti javni zdravstveni sistem. Kaj počnemo? Povečali smo število zdravnikov, povečali smo število medicinskega osebja, povečali smo število vpisnih mest in odpiramo nov študij ravno tu v Kopru.«
Povečali smo število zdravnikov, povečali smo število medicinskega osebja, povečali smo število vpisnih mest in odpiramo nov študij ravno tu v Kopru.
S tem ni ostal na ravni načel. Izpostavil je konkretne ukrepe in investicije, ki po njegovih besedah prvič po dolgem času sistemsko krepijo javno mrežo.
»Poleg tega, zelo pomembno, vlagamo v 60 projektov širom države, 800 milijonov evrov, še nikoli toliko v infrastrukturo in opremo. In veste kaj, zdravniki niso nobeni sovražniki. Česa se oni najbolj veselijo? Ko dobijo končno moderno medicinsko opremo, ker s tem skrajšujejo vrste. Več zdravnikov, več sester, boljša oprema – s tem se neposredno zmanjšujejo vrste tam, kjer je najbolj pomembno.«
Več zdravnikov, več sester, boljša oprema – s tem se neposredno zmanjšujejo vrste tam, kjer je najbolj pomembno.
Posebej se je dotaknil vprašanja čakalnih vrst, ki je v javnosti pogosto predstavljeno kot dokaz popolnega razpada sistema. Opozoril je, da brez zanesljivih podatkov ni mogoče govoriti o realni sliki.
»Oba, tako doktor Ljoljo kot doktor Eržen, sta povedala, da sedanje čakalne vrste niso realne. Zakaj ne? Ker nimamo informacijskega sistema. Že teče prenova informacijskega sistema, končana bo letos poleti. Takrat bomo videli, kje so čakalne vrste realne, sicer bomo vedno imeli primere, kot je bil v Novem mestu, kjer je bila čakalna vrsta za preprosto operacijo kolena leta 32, dokler so imeli vzporedne vrste. Danes je čakalna vrsta konec leta 26, to je realnost. Privatizacija 2032 ali pa javni zdravstveni sistem 2026.«
Danes je čakalna vrsta konec leta 26, to je realnost. Privatizacija 2032 ali pa javni zdravstveni sistem 2026.
To so jasne politične odločitve. Svoboda javno zdravstvo razume kot temelj socialne države, kjer mora biti pot do zdravnika enaka za vse, ne glede na dohodek ali poznanstva. Ko sistem drsi pod vpliv zasebnih interesov, se dostop začne razslojevati in zdravstvena oskrba postane privilegij, ne pravica.
Mednarodno pravo je varnostni pas Slovenije
Razprava o Ukrajini, Gazi in položaju Evrope je bila trenutek, ko se je videlo, kdo govori v frazah in kdo govori iz razumevanja, kaj pomeni biti majhna država v zahtevnih časih. Dr. Golob je izpostavil temeljno načelo, ki je za Svobodo nespremenljivo: mednarodno pravo in enotna merila.
»Za države, kot je Slovenija, je mednarodno pravo ključ in temelj naše lastne varnosti. Zato smo se ves čas zavzemali za spoštovanje mednarodnega prava ter za čimprejšnjo dosego miru in zaustavitev sovražnosti povsod – tako v Ukrajini kot tudi za zaustavitev genocida v Gazi. Naša politika ne more biti politika dvojnih meril. Ne moremo imeti enih meril v Ukrajini in drugih v Gazi. Ves čas smo zagovarjali enotne standarde in ponosen sem, da je naši zunanji politiki uspelo doseči, da nas svet zunaj Evrope postavlja kot zgled, kakšna bi morala biti Evropa.«
Naša politika ne more biti politika dvojnih meril. Ne moremo imeti enih meril v Ukrajini in drugih v Gazi.
V razpravi o napotitvi slovenskih častnikov v okviru evropske misije in o širšem pomenu evropske prisotnosti na Grenlandiji je Golob odgovoril na posmehljive pripombe nekaterih sogovornikov. Namesto tehničnih razlag o geostrategiji je ponudil preprosto primerjavo, ki vprašanje varnosti približa slovenskemu prostoru.
»Veste, zakaj je bila Danska tako vesela naših častnikov? Ker bi bili tudi mi veseli, če bi kakšen sosed, nacionalist, prijatelj od koga tukaj v dvorani, začel groziti našemu ozemlju. Veseli bi bili vsakega častnika Evropske unije, ki bi prišel, na primer, v Prekmurje. To je simbolika Grenlandije. Tisti, ki se tega ne zaveda in se temu posmehuje, ve, zakaj se posmehuje. Gospod Logar, gospod Prebilič in gospod Janša.«
S tem je poudaril, da evropska solidarnost ni abstraktna gesta. Gre za jasno sporočilo, da ko je ogrožen eden, ob njem stojijo drugi.
Jasna izbira tudi po volitvah
Soočenje je na koncu odprlo še vprašanje, ki se vedno znova vrača v vsakem volilnem ciklu: kdo s kom. Dr. Golob je odgovoril jasno. Svoboda po volitvah ne vidi sodelovanja s SDS.
Ta odločitev ne temelji na osebnih zamerah ali trenutni taktiki. Izhaja iz vsebine, ki se je v soočenju večkrat pokazala. Na eni strani razvoj, vlaganja v javne sisteme, spoštovanje mednarodnega prava in socialna varnost kot temelj družbene stabilnosti. Na drugi strani ponavljanje očitkov o »zadušenem gospodarstvu«, relativiziranje pomena javnega zdravstva in vračanje k logiki, ki je v preteklosti odprla vrata privatizaciji in razgradnji skupnih sistemov.
Razlika ni le v retoriki. Gre za razumevanje države. Svoboda gradi na močnih javnih sistemih, na vlaganju v znanje in kadre, na evropski odgovornosti ter na standardih pravne države. SDS ponuja drugačen koncept, ki se začne z obljubo o preprostih rešitvah in pogosto konča z rezanjem ter krčenjem tistega, kar mora ostati skupno.
Zato je meja jasna. Ne zaradi političnega manevra, temveč zaradi smeri, ki jo želimo za Slovenijo.
22. marca bomo izbirali, kakšno državo želimo: takšno, ki vlaga v ljudi, znanje in skupne sisteme, ali takšno, ki se vrača k starim receptom. Izbira je naša.
