Ko desnica še pred oblikovanjem nove vlade odpira zakon, s katerim bi posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev prenesla na ljubljanske Žale in 17. maj znova razglasila za dan žrtev komunističnega nasilja, se v slovenski javnosti ponovno odpira vprašanje, ki bi moralo biti že zdavnaj rešeno z dostojanstvom, mirnostjo in odgovornostjo.
Poslanec Svobode in zgodovinar dr. Martin Premk je v oddajah Odmevi in 24UR ZVEČER jasno opozoril, da pieteta ne sme biti izgovor za nov politični spopad, še manj za delitev žrtev na prave in neprave.
Pieteta ne potrebuje novega zakona
Dr. Premk je poudaril, da Slovenija zakonsko podlago za dostojen pokop že ima. Težava zato ni v odsotnosti zakonov, pač pa v politični volji, da se obstoječi postopki izvajajo brez ideološkega pritiska in brez ustvarjanja novih front.
»Mi že imamo zakon o vojnih grobiščih in zakon o prikritih vojnih in povojnih grobiščih in pokopu žrtev. Ko sta bila sprejeta ta dva zakona, je bilo s splošnim konsenzom določeno, da bo kraj pokopa po vojni pobitih Teharje. Sedaj pa se kar naenkrat tako mudi. Nenazadnje so ta zakon vložili že jeseni, pa ga potem sami umaknili. Zdaj se pa to tako mudi, očitno, da so obšli tudi komisijo za prikrita grobišča in napisali zakon, ki je praktično neizvedljiv, saj v treh mesecih vseh analiz DNK in nove kostnice na Žalah najbrž ne bo mogoče narediti,« je bil jasen dr. Premk.
Nenazadnje so ta zakon vložili že jeseni, pa ga potem sami umaknili. Zdaj se pa to tako mudi, očitno, da so obšli tudi komisijo za prikrita grobišča in napisali zakon, ki je praktično neizvedljiv, saj v treh mesecih vseh analiz DNK in nove kostnice na Žalah najbrž ne bo mogoče narediti
Ob tem je opozoril, da se predlagatelji zakona ne vračajo k temi zaradi nenadne skrbi za žrtve, saj so podoben predlog sami umaknili že pred meseci. Če bi šlo res zgolj za pieteto, bi bila pot drugačna, veliko bolj strokovno premišljena.
Spomin ne sme deliti mrtvih na naše in vaše
V središču razprave je tudi ponovna razglasitev 17. maja za dan žrtev komunističnega nasilja. Dr. Premk pri tem opozarja, da takšen okvir zgodovino poenostavlja in žrtve druge svetovne vojne znova potiska v ideološke predale.
»To je praznik, ki je namenjen zgolj razdvajanju ljudi na naše in vaše, kajti vse žrtve druge svetovne vojne si zaslužijo dan spomina, ne pa naši da, vaši ne. Nenazadnje celo ta praznik deli žrtve na prave in neprave. To so žrtve druge svetovne vojne, ne pa komunizma. Med drugo svetovno vojno je recimo umrlo tudi 2000 nedolžnih ljudi, tudi žensk in otrok, med bombardiranji zahodnih zaveznikov, pa jih ne imenujemo žrtve liberalnega kapitalizma ali kako drugače. To so vse žrtve druge svetovne vojne in posledic druge svetovne vojne,« je poudaril dr. Premk.
To so žrtve druge svetovne vojne, ne pa komunizma.
Takšna razlaga ne zmanjšuje bolečine svojcev. Nasprotno. Vrača ji dostojanstvo, ker je ne uporablja kot politični material. Vsi mrtvi si zaslužijo grob in spoštovanje. Prav zato jih politika ne bi smela znova razporejati po taborih, ki so jih slovenska družba in zgodovina že prevečkrat plačali z molkom in zamero.
Politika zgodovino uporablja za sedanjost
Dr. Premk je v obeh nastopih opozoril tudi na širši politični kontekst. Po njegovi oceni predlog zakona ni naključen, saj prihaja v trenutku, ko desnica oblikuje novo politično večino in ob tem odpira temo, ki slovensko družbo najhitreje potisne nazaj v stare delitve.
»Pri nas ob koncu vojne niso bili ubiti samo Slovenci, ampak tudi ustaši in četniki. Pa še koga drugega bi se našlo. Ti obračuni, ki so se dogajali po vojni, se niso dogajali samo pri nas. Dogajali so se tudi povsod drugod po Evropi. Tako da to Evropa tudi ve. In ja, seveda je že skrajni čas, da se s temi razpravami neha. To pa se bo zgodilo morda ravno takrat, ko se bo politika nehala ukvarjati s tem in bo to prepustila zgodovinarjem ter pristojnim službam na Ministrstvu za obrambo, da izvajajo to, kar imamo že tako ali tako v zakonih,« je povedal dr. Premk.
Dogajali so se tudi povsod drugod po Evropi. Tako da to Evropa tudi ve. In ja, seveda je že skrajni čas, da se s temi razpravami neha.
Tu je bistvo njegovega sporočila. Pokop žrtev mora biti dostojen in strokoven. Ne sme biti politični oder, na katerem se pred očmi javnosti meri, kdo je bolj pietetno naravnan in kdo ima več pravice govoriti v imenu mrtvih.
Dostojen pokop da, politična zloraba ne
V Svobodi nikoli ni bilo dvoma, da si vsaka žrtev zasluži dostojen pokop. Dvom je drugje. V tem, ali je mogoče o pieteti govoriti iskreno, medtem ko se ob njej hkrati odpira nov kulturni boj, piše zakon po hitrem postopku in javnosti ponuja rešitve, ki jih stroka označuje za težko izvedljive.
»Verjemite mi, da ne, ker bi se ta izkopavanja potem, kot se še zdaj vlečejo, vlekla najmanj 50 ali 100 let, ker je to idealna tema za zlorabljanje tragičnih žrtev druge svetovne vojne za politične namene. Saj za to nenazadnje gre. Ne gre za neko pieteto, drugače se teh žrtev ne bi naskrivaj fotografiralo, dajalo na plakate in letake,« je opozoril dr. Premk.
Ne gre za neko pieteto, drugače se teh žrtev ne bi naskrivaj fotografiralo, dajalo na plakate in letake.
Njegovo sporočilo je bilo trezno in jasno. Če je cilj dostojen pokop, potem pot ne vodi skozi politično tekmo, plakate, skrajšane postopke in novo delitev naroda. Vodi skozi spoštovanje zakonov, strokovnih postopkov in zgodovinske resnice.
Spoštovanje se začne pri resnici
Slovenija ne potrebuje novega zakona zato, da bi se spomnila mrtvih. Potrebuje več odgovornosti živih. Takšne odgovornosti, ki zna priznati bolečino, ne da bi jo spremenila v politično orožje. Takšne, ki razume, da sprava ni glasovanje o tem, kateri spomin je bolj pravilen, pač pa sposobnost, da se mrtvim vrne mir, živim pa prihodnost.
»Že od leta 1990, od sprave v Kočevskem rogu, nihče nikomur ne odreka pravice ne do žalovanja ne do spomina. Praktično se zadnjih 40 let sploh ne sme govoriti o čemerkoli drugem kot o po vojni usmrčenih, o domobrancih, ustaših in četnikih. Mimogrede, partizanska stran se je že ne vem kolikokrat opravičila za vse zločine med drugo svetovno vojno in po drugi svetovni vojni, kaj takega z druge strani pa še nismo slišali. Verjemite, tudi na partizanski strani je bilo mnogo žrtev, ki še danes trpijo, ki so jih povzročili okupatorji in njihovi sodelavci,« je poudaril dr. Premk.
Verjemite, tudi na partizanski strani je bilo mnogo žrtev, ki še danes trpijo, ki so jih povzročili okupatorji in njihovi sodelavci.
In prav zato ostaja ključno vprašanje, ki ga je v razpravo vrnil dr. Premk. Ali bomo žrtve pokopali zato, da bodo končno imele mir, ali zato, da bo politika dobila novo bojno polje? Gibanje Svoboda pri tem odgovarja jasno. Dostojen pokop da. Spoštovanje vseh žrtev da. Nova ideološka fronta in zloraba spomina na žrtve nikakor.
