V sredo sem stala med množico ljudi v Ljubljani. Prišla sem na protest proti odprtju izraelskega veleposlaništva, na shod za človekove pravice, za dostojanstvo, za spoštovanje mednarodnega prava in za prepričanje, da ob trpljenju drugih ne smemo preprosto obrniti pogleda stran.
Ko sem se ozrla okoli sebe, sem poleg vsega tega videla še nekaj drugega. Videla sem mlade. Ogromno mladih.
Mladih obrazov, mladih glasov, transparentov v mladih rokah. Ljudi, ki bi lahko tisto popoldne preživeli kjerkoli drugje, pa so se odločili, da bodo tam. Da bodo stopili iz udobja vsakdana in jasno povedali: mar nam je.
In prav zaradi njih sem s shoda odšla drugačna, kot sem nanj prišla. Prišla sem, ker sem želela izraziti nasprotovanje. Odšla sem z upanjem.
Veliko se govori o naši generaciji. Pogosto poslušamo, da smo apatični. Da smo preveč individualistični. Da živimo vsak na svojem zaslonu. Da nas politika ne zanima, da nam je skupnost tuja in da smo izgubili občutek za drugega.
V sredo je bilo dovolj nekaj minut med množico, da si vedel, kako zelo površna je lahko ta podoba. Mladina ni apatična. Mladina zelo dobro vidi svet okoli sebe. In ko čuti, da je prestopljena meja človeškega dostojanstva, zna tudi vstati. To je bilo tisto, kar me je včeraj najbolj motiviralo.
Ne samo število mladih, ki so prišli. Njihova energija. Njihova odločnost. Občutek, da jim ni vseeno za človeka, ki živi tisoče kilometrov stran in ga morda nikoli ne bodo srečali. Da razumejo solidarnost ne kot lepo besedo, ki jo napišemo v program ali objavo na Instagramu, ampak kot nekaj, kar od nas zahteva dejanje.
Priti. Biti tam. Dvigniti glas. Solidarnost je živa. In včeraj je imela zelo mlad obraz.
Priti. Biti tam. Dvigniti glas. Solidarnost je živa. In včeraj je imela zelo mlad obraz.
To se mi zdi pomembno povedati prav danes. Živimo v času, ko postajajo politike strahu, izključevanja in delitev vse glasnejše. V času, ko je zelo preprosto človeka na drugi strani sveta spremeniti v številko, statistiko ali politični argument. Ko nas algoritmi učijo jeze hitreje kot empatije in ko se nas poskuša prepričati, da je skrb za druge naivnost.
Toda jaz sem včeraj gledala generacijo, ki temu ne verjame. Generacijo, ki še vedno misli, da so človekove pravice univerzalne ali pa niso človekove pravice. Generacijo, ki razume, da dostojanstvo nima narodnosti. Generacijo, ki ve, da mednarodno pravo nekaj pomeni samo takrat, ko ga zahtevamo tudi takrat, ko je politično neprijetno.
Človekovo dostojanstvo ni stvar politične strani. Je minimum, pod katerega kot družba ne bi smeli pristati.
Človekovo dostojanstvo ni stvar politične strani. Je minimum, pod katerega kot družba ne bi smeli pristati.
In morda je prav to odgovor vsem, ki se sprašujejo, kakšna bo prihodnost. Poglejte mlade. Ne samo takrat, ko želite govoriti o njihovih stanovanjih, službah, študiju ali prihodnosti pokojninskega sistema. Poglejte jih tudi takrat, ko sami povedo, za kakšen svet se želijo boriti. Ker so v sredo govorili zelo jasno.
Govorili so o svetu, v katerem življenje nekoga drugega ni manj vredno zato, ker se je rodil drugje. O svetu, v katerem mir ni znak šibkosti. O svetu, v katerem empatija ni nekaj, česar bi se morali sramovati. In o Sloveniji, ki mora imeti pogum, da svoje vrednote zagovarja tudi takrat, ko je to težje.
Mladi ne potrebujemo sveta, ki nam bo govoril, naj bomo tiho in počakamo, da pridemo na vrsto. Potrebujemo svet, v katerem lahko že danes prevzamemo svoj del odgovornosti zanj. Kot mlada ženska in kot nekdo, ki verjame v politično udejstvovanje mladih, sem bila včeraj ponosna.
Potrebujemo svet, v katerem lahko že danes prevzamemo svoj del odgovornosti zanj.
Ne zato, ker bi se vsi navzoči strinjali o vsaki podrobnosti. Demokracija tega niti ne potrebuje. Ponosna sem bila zato, ker so prišli. Ker so razmišljali. Ker so čutili. Ker so bili pripravljeni svoje prepričanje odnesti iz zasebnosti v javni prostor. Demokracija ne živi samo v parlamentu. Živi na ulici, v društvu, na fakulteti, v mladinski organizaciji, v pogovoru med prijatelji. Živi vsakič, ko se nekdo odloči, da skupnost ni stvar nekoga drugega.
Največja nevarnost za demokracijo ni generacija, ki je glasna. Nevarnost bi bila generacija, ki ji je vseeno. V sredom smo videli, da mladim še kako ni vseeno.
Zato po predvčerajšnjem dnevu ne sprejemam cinizma o izgubljeni generaciji. Ne sprejemam pripovedi, da mladih nič več ne zanima. Ne sprejemam ideje, da je solidarnost nekaj, kar pripada preteklosti. Videla sem nasprotno. Videla sem pogum. Videla sem empatijo. Videla sem jezo nad krivicami, toda hkrati tudi neverjetno voljo, da bi bil svet lahko drugačen.
In predvsem sem videla nekaj, kar danes potrebujemo morda bolj kot karkoli drugega: upanje, ki ni pasivno. Upanje, ki pride na ulico. Upanje, ki dvigne glas. Upanje, ki se organizira.
Najlepša stvar, ki sem jo včeraj odnesla s protesta, ni bil transparent ali slogan. Bil je občutek, da prihodnost vendarle prihaja z ljudmi, ki jim je mar. Zato, če me danes kdo vpraša, kaj si mislim o mladini, je moj odgovor precej preprost.
Mladina je OK.
Pravzaprav je veliko več kot to.
Mladina je budna. Mladina je solidarna. Mladina ima glas.
Mladina je budna. Mladina je solidarna. Mladina ima glas.
In če bomo temu glasu dali prostor, ga poslušali in mu dovolili sodelovati pri odločitvah o svetu, ki ga bo podedoval, potem imam za Slovenijo še veliko upanja. Ker prihodnost ni apatična. V sredo je stala med nami. In bila je glasna.
