V političnih razpravah se pogosto zgodi, da vsi govorijo o pravni državi, dokler se ne znajdejo na preizkušnji prav oni. Nastop predsednice državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič v oddaji Politično, v kateri je bila gostja tudi poslanka NSi Vida Čadonič Špelič, je pokazal, kaj pomeni držati standarde tudi takrat, ko postane neprijetno, ko je pritisk velik in ko bi bilo najlažje izreči všečno sodbo na prvo žogo.
Selektivna integriteta
Poslanka NSi Vida Čadonič Špelič je poskušala nastop graditi na očitkih o integriteti, hkrati pa se izogniti vprašanju, kje so bili njihovi standardi v primerih, ki zadevajo njihovo lastno delovanje. Urška Klakočar Zupančič je to dvoličnost jasno izpostavila, kako hitro nekateri govorijo o načelih, dokler ne pridejo na vrsto oni sami.
Pri NSi se namreč že dlje časa odpira več resnih vprašanj, ki kažejo na popolnoma drugačen pristop, kot ga danes zahtevajo od drugih. Najprej je tu primer, ko so poslanci NSi vložili ovadbo zoper predsednico državnega zbora, a je bila ta zavržena. Ko so bili sami na preizkušnji, se seveda niso sklicevali na politično odgovornost, ampak na to, da gre za uporabo pravnih poti.
Drugič, v javnosti odmeva tudi primer KNOVS, kjer se postopki nanašajo na ravnanje članov komisije iz vrst NSi pri nadzoru, ki je odprl vprašanja o spornem ravnanju in morebitni zlorabi nadzornih pooblastil. V takih trenutkih NSi poudarja, da gre za “postopek, ki ga ni mogoče javno komentirati”, in da je treba počakati na razplet, preden bi se sploh govorilo o odgovornosti.
Tretjič pa je tu še parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo vodi poslanka Svobode Tamara Vonta in ki preiskuje sume netransparentnega oziroma obvodnega financiranja političnih strank, tudi NSi. Ko je komisija zahtevala dokumentacijo, je NSi temu oporekala, zato je bilo treba vključiti sodišče, da se zagotovi dostop do podatkov in transparenten nadzor.
In prav tu postane slika popolnoma jasna. Kadar gre za druge, se NSi postavlja v vlogo strogega razsodnika in zahteva takojšnje posledice. Kadar pa gre za postopke, v katerih se znajdejo sami, nastopi previdnost, relativizacija, zavijanje v postopkovne razlage ter napadi na tiste, ki nadzor opravljajo. Namesto vsebinskih odgovorov se je poslanka NSi v oddaji lotila tudi diskreditacije predsednice preiskovalne komisije, pri čemer je bilo več energije namenjene napadom kot pa jasni razjasnitvi dejstev. Urška Klakočar Zupančič je tak poskus takoj postavila na pravo mesto.
»Jaz se moram na to odzvat. Poslanka Vonta korektno vodi preiskovalno komisijo. Korektno se je obrnila tudi na sodišče. Tako, da mislim da to, kar ste vi prejle navrgli, je bilo popolnoma neumestno in nevredno poslanke.«
Jaz se moram na to odzvat. Poslanka Vonta korektno vodi preiskovalno komisijo. Korektno se je obrnila tudi na sodišče. Tako, da mislim da to, kar ste vi prejle navrgli, je bilo popolnoma neumestno in nevredno poslanke.
Jasna pravila za vse
Zaključek oddaje je bil namenjen pobudi, ki bi morala biti samoumevna za vsako demokracijo. Da ljudje, obsojeni na nepogojno zaporno kazen, ne sodijo v državni zbor.
Svoboda je pobudo soustvarjala in jo podprla, ker verjame, da se zaupanje v politiko ne gradi z lepimi besedami, ampak s konkretnimi pravili, ki veljajo za vse. In prav tu je razlika med Svobodo in NSi postala očitna. Medtem ko Svoboda zagovarja jasno postavljene standarde integritete in jih tudi uresničuje v zakonodajnih predlogih, je poslanka Čadonič Špelič ob tej temi iskala izgovore, zakaj podpore ne more dati.
Ne zaradi vsebine, saj se z njo težko ne bi strinjali. Razlogi so bili proceduralni, izgovori pa politično udobni. Tako je NSi še enkrat pokazala, da je pri integriteti glasna takrat, ko gre za druge, ko pa je treba integriteto zapisati v pravila in jo dejansko uveljaviti, začnejo tehtati, odlašati in bežati od odgovornosti.
Mag. Urška Klakočar Zupančič je bila glede tega jasna in brez dvoma. Ni govorila v jeziku taktike, ampak v jeziku osnovne odgovornosti.
»Ne bi rabila posebnih obrazložitev od kogarkoli, tudi če bi to dala opozicijska stranka, ker je nekaj takega, da nekdo, ki je obsojen na nepogojno kazen zapora več kot eno leto, ne sodi v državni zbor.«
Ne bi rabila posebnih obrazložitev od kogarkoli, tudi če bi to dala opozicijska stranka, ker je nekaj takega, da nekdo, ki je obsojen na nepogojno kazen zapora več kot eno leto, ne sodi v državni zbor.
