Ko sem danes spregovorila v plenarni razpravi o nedavnem tako imenovanem mirovnem sporazumu na Bližnjem vzhodu, sem se najprej spomnila, kako dolgo je Evropska unija nemo opazovala dogajanje v Gazi. Evropske institucije so leta smo razpravljale, izražale zaskrbljenost, obsojale nasilje – a niso storile ničesar konkretnega. Opazovale so genocid, a si ga niso upale tako poimenovati. Govorile so o načelih, a niso izpolnile nobenega. Izdali smo Palestinke in Palestince. Izdali smo svet in izdali človeštvo.
Ob razglasitvi tako imenovanega mirovnega sporazuma, se ne morem znebiti vprašanja: mir za koga? Gre res za premirje – ali za tisto, kar je Francesca Albanese tako zelo točno opisala: »Ti miruješ, jaz streljam«? Sovraštvo med skrajno desnico v Izraelu in Hamasom se še naprej medsebojno napaja, medtem pa nedolžni civilisti plačujejo najvišjo ceno.
Gre res za premirje – ali za tisto, kar je Francesca Albanese tako zelo točno opisala: »Ti miruješ, jaz streljam«?
Znova sem se vprašala tudi o vlogi Evropske komisije in njenem nedavno predstavljenem paktu za Sredozemlje. Ta po mojem mnenju žal potrjuje dvojna merila Evropske unije. Pogosto pridigamo o stabilnosti in varnosti, a hkrati favoriziramo agresorja, medtem ko Palestino omenjamo zgolj simbolično. Ali je to res vloga, ki jo želimo igrati? Ali res želimo gledati, kako se kršijo človekove pravice, pobijajo ljudje in kako svet še naprej gori?
Iskreno verjamem, da so besede brez dejanj prazne. Če naj ima mirovni sporazum kakršenkoli smisel, morajo kršitve imeti posledice – sankcije, izolacijo in odgovornost tistih, ki so jih povzročili. Preprosto moramo ukrepati. Bolje pozno kot nikoli, vendar nikoli več tako pozno.
Če naj ima mirovni sporazum kakršenkoli smisel, morajo kršitve imeti posledice – sankcije, izolacijo in odgovornost tistih, ki so jih povzročili.
To sem izrekla kot poslanka, a predvsem kot človek, ki ne more več molčati ob trpljenju nedolžnih. Naša skupna človečnost ne sme več stati križem rok, ko svet gori.
