Nagovor predsednice Državnega zbora Republike Slovenije mag. Urške Klakočar Zupančič na slovesnosti ob praznovanju 80. obletnice ustanovitve prve slovenske narodne vlade,
V obdobju, ko je divjala brutalna morija druge svetovne vojne, je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med štiri okupatorje. Vsi štirje so na svojem zasedenem ozemlju izvajali hude raznarodovalne ukrepe, da bi čim prej potujčili slovensko prebivalstvo. A že aprila leta 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda z namenom oboroženega odpora proti zavojevalcem. To je bilo junaško dejanje, saj je bilo potrebno premagati vse dileme in strah pred silno vojaško močjo nacistov in fašistov.
Februarja leta 1944 se je na osvobojenem ozemlju v Črnomlju, kot ljudska skupščina konstituiral Slovenski narodno osvobodilni svet, kar lahko štejemo kot zametke slovenskega parlamentarizma, saj je sprejel akte temeljnega, danes bi lahko rekli tudi ustavnopravnega značaja. V deklaraciji o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva so zapisane pravice kot so zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso, svoboda vesti, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravica do dela, oddiha in starostne oskrbe. V deklaraciji o potrditvi dela slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ-a, pa so izrecno poudarili samoodločbo slovenskega naroda, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
5. maja pa bomo obeležili 80. obletnico ustanovitve narodne vlade Slovenije, ali kot jo včasih poimenujejo – Ajdovske vlade. V njej so bili tudi predstavniki nekaterih meščanskih strank. Kot je na nedavni okrogli mizi poudaril zgodovinar Božo Repe, je bila ustanovitev narodne vlade v Ajdovščini zaključek procesa graditve slovenske državne oblasti. Zakon o ustanovitvi narodne vlade, je od članov vlade zahteval zaobljubo, da bodo delali narodu v korist. Vsak minister se je med drugim zaobljubil, da bo zvesto in neumorno služil svojemu narodu, da bo izpolnjeval vse svoje dolžnosti vestno in predano. Tudi prisega najvišjih funkcionarjev v današnji samostojni demokratični Republiki Sloveniji vsebuje enake elemente.
Ajdovščina je bila v tistih dneh torej simbolična prestolnica Slovenije. Ustanovitev narodne vlade Slovenije prav tukaj, pa je nosila tudi odločno simbolično sporočilo, da želijo Slovenci živeti v lastni državi, saj je takrat to ozemlje formalno še vedno pripadalo Italiji.
Pred osmimi desetletji je bilo tudi konec štiriletne morije in zatiranja ljudi na našem ozemlju. Nacizem in fašizem sta bila poražena. Ozemlje Slovenije je bilo dokončno svobodno. Slovenski partizani so bili del zmagovite mednarodne koalicije, ki je porazila največje zlo dvajsetega stoletja.
Cena svobode za slovenski narod v drugi svetovni vojni je bila visoka in tega ne smemo nikoli pozabiti. Še posebej ne v današnjem svetu, ki je zapleten, poln konfliktov in celo ozemeljskih teženj. Veliko bolje bi bilo, če bi sedanji odločevalci več dejanj namenjali iskanju mirnih rešitev ter sožitja in brezpogojnemu uresničevanju osnovnih človekovih pravic, kot pa konfliktom in služenju tistim, ki nebrzdano kopičijo omejene vire našega planeta v zasebnih rokah. Pravijo, da naj bi bila zgodovina učiteljica življenja, a če le malo pogledamo naokoli, lahko ugotovimo, da kot pripadniki človeške vrste, žal nismo prav dobri učenci.
Spoštovani, v Ustavo Republike Slovenije so njeni avtorji zapisali, da Republika Slovenija aktivno izvaja mirovno politiko. Ustava je zame svetinja. Mir je tudi vrednota, ki si jo želi živeti velika večina ljudi na tem planetu. V to sem popolnoma prepričana. Zato moramo narediti vse, da nas ne zastrupijo z delitvami ali celo sovraštvom do drugih ali drugačnih. Naj nam spomin na pomembne državotvorne dogodke, predvsem pa številne žrtve druge svetovne vojne, služi tudi kot opomnik, da storimo vse, kar je v naši moči, da bomo državljanke in državljani Republike Slovenije še naprej živeli v miru.
