Osebni zapis

Vsi si želimo sprememb, samo ne »pri meni«
Author picture

Tamara Vonta

Author picture

Tamara Vonta

27.11.2023

Sem Tamara Vonta. Političarka. A tudi in predvsem še kaj drugega. Zato sem se odločila, da napišem nekaj svojih razmišljanj. Pa ne zato, da bi se vsi strinjali z njimi, bolj zato, da se črno-bela slika vsaj malce pobarva.

Najprej RTV. Nihče ničesar ne ukinja, ne regionalnih centrov, ne orkestrov, ne Big banda. Vsako vodstvo zavoda ali podjetja pa lahko zahteva različne analize in projekcije. In to je to.

Drži pa, da včasih kaj ugleda luč sveta zato, da se izboljšajo pogajalske pozicije (npr. za dodatna sredstva).

To je običajno.

A obenem to ne pomeni, da kdo (še posebej pa vlada) karkoli ukinja, čeprav so se zbudili vsi, tudi tisti, ki so bili tiho kot miške, ko je RTV dve leti načrtno izčrpavalo prejšnje vodstvo, ko desetletje in več ni nihče naredil nič, čeprav je v ozadju vlekel niti.

In zdaj – TADAM – razodetje, spregledali so …

Tudi to je politika, drži.

Še pred tremi referendumi sem v enem od soočenj povedala, da bo izguba v RTV »ob letu osorej« znašala blizu 10 milijonov evrov (to so izračunali bolj pametni od mene). Delnic za prodajo, s katero bi trpali temno luknjo, ni več.

Tisti, ki so jo izkopali, najbolj vpijejo »ujemite tatu«.

Prepričana sem, da imamo glave zato, da z njimi razmišljamo in ne le slepo sprejemamo bombardiranje propagandnih sporočil. Tudi to je neke vrste vojna. A v tej vojni ima posameznik večjo, odločilno moč.

Ustanoviteljica RTV je država. Dolžna je tudi zagotavljati denarni tok za normalno delovanje.

Sama si ne želim državne televizije. Rada bi, da ostane javna.

V Gibanju Svoboda smo mislili smrtno resno z zakonom, ki daje RTV avtonomijo. A to ne pomeni »smrt« česarkoli po izbiri politike, prav nasprotno.

Vsi si želimo sprememb, racionalizacij, boljšega… a ne »pri meni«, ne pri starih navadah, bratovščinah in starih praksah. Naj se zgodijo »tam, pri komu drugemu«.

E, tako pa, žal, ne gre.

To so ugotovile že vse etablirane stranke in se zazibale v sen »statusa quo«. Tam je varno in toplo. In vedno se najde kdo, s komer lahko poklepetaš, no, rečeš kakšno o novem projektu, a ne?

Vsak, ki zmoti ta klepet, je nezaželen.

P.S. Tehnična napaka je bila. Kolegice in kolegi taktično ne vlečejo kartic iz reže, sploh ne vedo, da to kdo počne. Pa tudi skupaj držimo, čeprav številnim to ni všeč in se trudijo, da bi bilo drugače.

Deli objavo:

Osebni zapisi

Iščite po celotni spletni strani: