Slovenija je dežela šampionov. Verjetno ne bi bilo potrebno ponavljati, da nas prijatelji in znanci iz tujine pogosto sprašujejo, kako lahko ima država s tako malim številom prebivalstva tako izjemne športnike. Odgovor na to vprašanje je sicer gotovo večplasten, a pomemben del tega odgovora je tudi sistem financiranja vrhunskega in rekreativnega športa, ki ga imamo v naši državi. Moram priznati, da mi ni preprosto poslušati različnih mnenj o tem, koliko sredstev naj namenimo za financiranje športa v Sloveniji. Urejeno financiranje športa je osnova za njegov razvoj, ki pa mora biti po mojem mnenju strateško usmerjeno in predvsem stabilno, saj je mogoče le v stabilnih razmerah načrtovati delo in omogočiti prodor vedno novih športnih junakov. In da ne bo pomote. Pogosto ni potrebno veliko denarja, je pa pomembno, da je njegov dotok stabilen.

Vse se začne pri mladih. Tudi otroci potrebujejo sorazmeren delež vlaganj. Posamezni zneski seveda niso visoki, a v nasprotnem primeru bi lahko cele generacije otrok prepustili iznajdljivosti in materialnemu stanju njihovih staršev. Dandanes za posameznike predstavlja zajeten strošek že rekreacijsko udejstvovanje v športu. Pa ne gre le za razvoj športa in iskanje vrhunskih šampionov. Gre pravzaprav za zdravje in zdrav način življenja celih generacij. Vsak evro vložen v šport in rekreacijo, se po mojem trdnem prepričanju, večkratno povrne v obliki zmanjšanja stroškov za zdravstvo.

Stara modrost pravi, da zgledi vlečejo. V domala vsaki panogi, v kateri smo imeli Slovenci vrhunske športnike, se je po njihovih odmevnih mednarodnih uspehih povečalo zanimanje mladih za to panogo. To lahko potrdim tudi z lastnimi izkušnjami, verjamem pa, da imamo v zadnjih letih veliko število mladih kolesarjev, ki bi želeli slediti Rogliču in Pogačarju, množico nadebudnih košarkašev, ki si želijo po poti Luke Dončića in športnih plezalcev, ki bi želeli seči po vrhovih kot Janja Garnbret. Pa se bom z naštevanjem pri teh treh primerih zaustavil, saj bi porabil preveč prostora za naštevanje vseh slovenskih športnih šampionov.

A ti primeri nam lahko ilustrirajo še eno misel. Strateško, stabilno in dolgoročno financiranje športa ni samo potreba, ampak tudi privilegij države kot je Slovenija. Množice se lahko kot navijači poistovetijo z uspehi svojih junakov. Lahko bi celo rekel, da ob osvajanjih olimpijskih odličij, zmag na največjih tekmovanjih, ali drugih mednarodnih športnih uspehih, Slovenke in Slovenci dihamo kot eno in z najbolj pozitivnimi čustvi začutimo pripadnost naši domovini. Tega motivacijskega učinka na drug način praktično ni mogoče doseči. Prav nič drugačni nismo od Argentincev, ki te dni množično slavijo Messija in nogometno reprezentanco.

Financiranje športa da, ali ne, torej sploh ni vprašanje. Če seštejemo njegove učinke na zdravje ljudi, njihov občutek pripadnosti neki skupnosti in nenazadnje tudi promocijo države v tujini, potem je to investicija, ki preprosto nima alternative. Zato se bom v nadaljevanju svojega mandata še naprej zavzemal za stabilno in zadostno financiranje športa ter ozaveščanje o njegovih pozitivnih učinkih. Seveda pa bomo s poslanskimi kolegi skušali zlasti mlajšim omogočiti dostopne športne aktivnosti.