Slovenija je socialna država in to imamo zapisano tudi v ustavi. Seveda pa moramo za to skrbeti in odpravljati prepreke, ki se nam ves čas postavljajo. Razlogi za to pa so precej kompleksne narave.

Socialne države ni brez dobro urejenega javnega zdravstva. Prav tu pa so se zaradi več kot tri desetletja trajajočem zapostavljanju tako pomembnega segmenta naše družbe pojavile največje razpoke. Javno zdravstvo je v krizi povsod po svetu, v našem delu Evrope je to posledica predvsem starajoče družbe, ki pomeni velik pritisk na zdravstvo, ki se temu ni znalo prilagajati. Pomanjkanje kadrov, predvsem zdravnikov in pa srednjih medicinskih sester bi lahko omilili s prilagajanjem organizacije zdravstvenega sistema, pa v preteklosti tega nismo bili zmožni. Ali so krivi lobiji, neznanje ali slaba politika je seveda stvar preteklosti, vendar je vzroke težav potrebno identificirati, da lahko težave odpravimo, pa tudi zato, da se ne bi ponavljale.

Pacient mora biti v središču sistema, cilj pa dobro javno zdravje populacije. Če izločimo samo en segment problema – absentizem lahko opazimo močan trend naraščanja dolgotrajnih bolniških staležev, ki zdravstveno blagajno stanejo že več kot 700 mio EUR na leto. Razlogov za to je več, po mojem mnenju pa je glavni ta, da se z večino pacientov v bolniškem staležu nihče ne ukvarja; zavarovanec preprosto čaka na enega ali drugega  specialista, na izvide, terapije. Ko pride čez nekaj mesecev ali let v postopek ocenjevanja trajne nezmožnosti za delo (invalidnost) in se zavarovancu mogoče ponudi možnost poklicne rehabilitacije, je zanj to zaradi dolge odsotnosti iz dela največkrat že prepozno za ponovno aktivacijo.

Sam sem vrsto let deloval v sistemu ugotavljanja delazmožnosti in vodil Sektor za izvedenstvo (invalidske komisije) na ZPIZ-u ter imel možnost prepoznavati probleme in iskati rešitve. Ideja o enotnem izvedenskem organu, ki bi omogočil povezovanje vseh deležnikov na področju ocenjevanja delazmožnosti, je stara že več kot 12 let in so jo kot dobro možnost za rešitev problema dolgotrajnega absentizma prepoznali vsi strokovni deležniki, tudi OECD.  Pripravljeni so bili tudi izračuni, ki so jasno pokazali, da bi bil izvedenski organ cenejši in hitrejši za sam sistem in za zavarovanca. Žal ni nikoli prebila zidu nesoglasij med sistemoma socialnega varstva in zdravstva. Tudi zaradi tega sem se pridružil Gibanju Svoboda, saj sem našel dobre sogovornike za iskanje in realizacijo rešitev na tem področju.

V sistem enotnega izvedenskega organa bi namreč povezali vse medicinske izvedenske organe tako iz sistema zdravstva, socialnega in invalidskega varstva (ZZZS, ZRSZS, ZPIZ …).  Po nekaj mesecih bolniškega staleža bi izvedenci s pomočjo specialistov medicine dela, prometa in športa preverili stanje pri zavarovancu in ga usmerjali v nadaljnje zdravljenje in v povratek na delo oz. poklicno rehabilitacijo, seveda kjer bi bilo to mogoče. Tam, kjer prognoza ne bi bila ugodna, pa v sistem invalidskega varstva. Na ta način bi zagotovili zavarovancem višjo stopnjo socialne vključenosti, boljši finančni status, delodajalcem, ki bi v sistemu vračanja na delo seveda aktivno sodelovali, pa bolj pregledno situacijo in pomoč pri reševanju kadrovske problematike.

Nov sistem posega tako na zdravstveno kot pokojninsko in invalidsko področje; ob napovedanih reformah obeh sistemov ga bo potrebno, kot dobro in med strokovnjaki že prepoznano rešitev, vključiti.

Sam se bom, skupaj z Gibanjem Svoboda potrudil, da bodo uspešne rešitve našle svojo pot v spremembe, ki bodo v korist vsem prebivalcem naše domovine.