V nesreči človek spozna prijatelja, enako tudi država. In po odzivu iz tujine ima Slovenija veliko prijateljev. Na pomoč so prišle enote iz drugih držav, sestavljene iz prostovoljcev, kakor tudi vojaške enote. Delajo. Dajejo vse od sebe, da bi življenje čim prej začelo teči kolikor toliko normalno. Tako je tudi Slovenija vedno pomagala drugim, nazadnje v Italiji, še prej pa v Turčiji ob potresu. In še bo, kadar koli bo to potrebno.

Ne morem pa mimo Ukrajincev in njihove enote Civilne zaščite. Včeraj so prišli iz dežele, ki ječi pod napadi. To, kar pri nas počne narava, tam počne človek. Oni vedo, kaj je uničenje, izguba vsega kar si imel. Najhujše pa so človeške žrtve. Vsak dan, brez izjeme. A to jih ni ustavilo, da so se podali na pot, dolgo in naporno pot. Dali bodo vse od sebe, da nam pomagajo v tej težki preizkušnji za Slovenijo. A niso prvi. Že vse dni pomagajo begunci iz Ukrajine, ki živijo pri nas. Delajo in ob delu poskušajo pozabiti na grozote vojne, ki divja in divja v njihovi državi. To je solidarnost, ki nima meja in daje upanje, da človeštvo vendarle ni obsojeno na propad.

Zato, drage Slovenke in Slovenci, nikoli ne smemo reči “Zakaj pomagamo drugim, dajmo rajši poskrbeti doma”. Kajti ob velikih nesrečah sami nikoli ne bomo imeli dovolj kapacitet, s pomočjo prijateljev vedno!

Pogumno naprej!