Preden začnem z današnjo temo, mi dovolite, da najprej izrečem iskreno sožalje svojcem žrtve včerajšnje nesreče na Vrhniki, poškodovanima pa čim prejšnje okrevanje.

Zdaj pa želim deliti z vami moje razmišljanje o četrtkovem dogajanju pred vladno stavbo. Od dogodka sta minila dva dneva in po razmisleku, je moje stališče še vedno enako.

Dejstvo je, da slovensko gasilstvo uživa ogromen ugled, ki si ga je nabralo tekom dolgih let prizadevnega dela v vseh mogočih in nemogočih situacijah. Nikoli nisem želel delati razlik med poklicnim in prostovoljnim gasilstvom, saj so v večini primerov poklicni gasilci tudi prostovoljci in obratno. A vendar je tudi dejstvo, da ima prav prostovoljno gasilstvo ogromne zasluge za velik ugled gasilske organizacije v Sloveniji. Tudi ob včerajšnji intervenciji na Vrhniki so sodelovala prostovoljna gasilska društva, poleg poklicne enote iz Ljubljane.

Vedno sem ločil med sindikati, sindikalno dejavnostjo in posameznikom, kot izvajalcem določenega poklica. Sindikalna dejavnost je v sodobnem svetu in demokratičnih družbah temeljna pravica, ki je ne sme kratiti nihče. Med te pravice sodi tudi protest, kot legitimna oblika opozarjanja na težave v dotični panogi.

Vendar pa s trudom pridobljen velikanski ugled gasilske organizacije v javnosti organizatorjem ne daje pravice misliti, da je primerno čisto vse, česar se spomnijo. Tudi, če se počutijo neslišani, kar mimogrede ni res, saj dialog teče ves čas. Še vedno so v prvi vrsti gasilci, ki morajo skrbeti za ohranjanje ugleda stanovske organizacije in varovanje premoženja in življenj državljank in državljanov.

Petarde (ki niso bile “piratke”, ki smo jih v našem otroštvu “švercali” čez mejo, temveč je šlo za veliko močnejšo pirotehniko), bakle in polivanje z vnetljivo tekočino ter zažiganje zagotovo ne sodijo na protest gasilcev. Eden od njih je imel kar veliko srečo, saj se mu je vnela obleka na rokah in nogah. Govorec ob glasnem poku zavpije “tooo”, da niti ne govorim o grožnjah drugega »vemo, kje živite, pridemo tudi na dom.« Pa sem prepričan, da ni bilo mišljeno na pivo in pol klobase ter prispevku za koledar. Tako so se nazadnje name drli protestniki proti cepljenju pred dvema letoma, ki so protestirali pred DZ. Pa me ni strah, naj kar pridejo, saj verjamem, da je človeku vse usojeno vnaprej. Če je moja usoda takšna, da bo fizično z menoj obračunal gasilec, naj pač bo.

Res je, nisem najboljši gasilec v Sloveniji, niti nimam visokega čina, imam pa močno zavedanje, kaj gasilska organizacija predstavlja. Ali naj vsaj bi predstavljala. Je mladim za zgled metati močno pirotehniko v bližini šole? Je zgled zažigati? Je zgled metati predmete proti ministrici? In vse to v središču mesta. In potem berem razne komentarje, ki vse to primerjajo s prejšnjimi protesti. Tudi, da niso imeli izbire in podobno. Žal se od gasilca pričakuje več. Uniforma in ugled v javnosti prinese s seboj tudi odgovornost. Kasneje je glavni sindikalist rekel, da ministrica ni bila povabljena na shod in ni bila upravičena do besede. Če nekdo pride pred vhod, zlasti če je to gasilec, se verjetno spodobi priti ven. Če z ministrico ne bi prišla pred vhod, bi pa verjetno taisti rekel, da se ne upava prikazati.

No, kakorkoli, ministrica Sanja Ajanovič Hovnik in sam bova ne glede na vse navedeno nadaljevala dialog. Sem pa tudi predstavnikom sindikata pred dnevi na več kot dveurnem sestanku jasno povedal, da v vladi ne more vsak minister vleči na svoje, ker bo potem kaos. Pogajanja so se začela in tam bo priložnost za iskanje konkretnih rešitev v dialogu in spoštovanju drug drugega.

Kot minister se bom še naprej trudil, da bomo skupaj reševali vse težave, ki jih ima slovensko gasilstvo, saj ne gre samo za plačne razrede, temveč je področje veliko širše in nabor izzivov zelo dolg.