»Zgodilo se je tistega lepega dne, ko so na prazni cesti zagorele prve sončne lučke večera. Ne tako blizu, kot bi si lahko mislila, vendar dovolj, da mi ni bilo treba gledati skozi ogledalo resnice. Popolnoma razsuta sem se znašla pred podijem Umetnine, ki me je s svojo odprtostjo nagovarjala k še vnaprejšnjem zretju vase. Kaj mi je bilo tisti dan, da si presušeno telo ni upalo dihati in da so izbuljene oči postale še bolj izzivalne?

Zadetek v polno, ko se zaveš, da si samo ti tisti, kateremu vse To je namenjeno in se ti počasi vseda pod kožo s slinastim nagovorom: še, še malo se ti razkazujem in podoba se ti bo razjasnila. Hote ali nehote sem občutila srh mogočnosti večera.«

Berlin, 1994

Tako sem zapisala desetletja nazaj, kot študentka Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Evropa je bila zame brezmejna. Z nahrbtnikom na rami. Obiskovala sem galerije in se srečevala s pravimi umetninami. Zakaj to pišem?

Letošnji Mednarodni kolokvij Piranova, ki ga med 29. marcem in 1. aprilom organizira Forum slovanskih kultur v Piranu, bo potekal v duhu digitalizacije muzejev. Strinjam se, da je zaradi sodobnosti in globalizacije, ki smo ji tako zvesti, posledično pa zaradi tega podvrženi kroničnemu pomanjkanju časa, takšen način srečevanja z umetnostjo za večino dobrodošla, predvsem pa zelo praktična ideja in izkušnja. Po muzejih in galerijah širnega sveta se s pomočjo digitalnih platform sprehajamo virtualno, sledimo strokovnim temam, izpolnjujemo, predlagamo, hvalimo in grajamo. Smo nekako izpolnjeni.

Le peščica pa se nas zaveda, da s tem izgubljamo tisto avro umetniškega dela, bodisi slike, kipa, interpretacije glasbene mojstrovine ali gledališke predstave, o kateri sem spregovorila v uvodu in ki jo je moč najti le ob fizični prisotnosti oziroma fizičnem stiku.

Govorim o interakciji, ki jo zazna oko, ki gleda in vidi, uho, ki posluša in sliši in koža, ki čuti in občuti. Pa vendar …

Umetnost je zaustavitev časa. Nekateri jo ustvarjamo, drugi jo prejemate. Eden brez drugega ne moremo in ne zmoremo. Vesela sem, da smo se končno lotili reorganizacije uredbe o samozaposlenih v kulturi in drugih ukrepov za lajšanje položaja umetnic in umetnikov v sodobni družbi. Umetniki so (smo) profesionalci, ki si s svojim delom služijo kruh. S statusom samostojnega ustvarjalca je umetnik vključen v družbeno življenje, omogoča mu neke vrste svobodo in pravno urejena delovna razmerja. Samozaposleni v kulturi morajo vedno znova dokazovati svojo izjemnost, zato bi se jim morali premosorazmerno, tako kot vsem zaposlenim v javni upravi, zviševati tudi prispevki za socialno varnost. Nedopustno je, da so vrhunski ustvarjalci, ki vse svoje življenje posvetijo umetnosti, na koncu upravičeni do zelo nizke pokojnine, ki jih uvršča daleč pod prag revščine.

Ko človek ne zmore več, kriči. In kriči do konca. Nekateri z besedami, drugi s sliko, pesmijo, glasbo ali plesom.

»Z vsako pesmijo me je manj,« je nekoč zapisal prezgodaj preminil pesnik Marko Pavček. Tudi mene je z vsako sliko manj. Toda … saj sem si vendar samo želela početi stvari, ki sem si jih od nekdaj želela. Zakaj je bilo to tako prekleto težko? In … ali ni ravno to tisto, kar nam bogati vsakdan?

V politiko sem vstopila, ker vem, da si zaslužimo boljšo državo. Zeleno, zdravo, ekonomsko trdno in kulturno bogato. Imamo sonce, ki nas greje, in morje, ki nam poživlja kri. Predvsem pa se zavedamo, da smo živi in zmožni premikati meje.