Če nas je že lani narava z obsežnimi požari na Krasu (pa tudi lani ne prvič) opozorila, da poletja niso več čas brezskrbnosti, je letos to naredila še s precej večjo odločnostjo. Brezkompromisno, kruto, neusmiljeno. Ravno sem bil na poroki prijateljev daleč stran, ko sem najprej – z navidez varne razdalje – spremljal tornado nekaj kilometrov stran od moje hiše v Vrbovem pri Ilirski Bistrici.

Tornado? Tornado! Prej bi ga pričakoval čez lužo, tam, kjer sem bil v tistem trenutku. Klimatske spremembe so dejstvo, pa če si še tako zatiskamo oči. Niso levičarska zarota. Pa bi, četudi ne maram takšnih manipulacij, raje videl, da bi bile. A najhujše je bilo takrat šele “za vogalom”. Močno deževje. Narasle reke. Poplave. Brezkompromisne, krute, neusmiljene. Sredi poletja je zavela zima.

Klimatske spremembe SO dejstvo. Spomnim se, ko sem pred približno 15 leti, takrat komajda dobro študent, spremljal napovedi klimatologov, kako se bodo konkretno odrazile v prihodnosti. Zdele so se tako oddaljene in preveč katastrofične. Če gremo danes poved za povedjo preverjati, kaj so takrat povedali, vidimo, da so bile izjemno natančne. Žal.

Žalostno je, da šele v takšnih situacijah zares vidimo, kako dobro državo imamo. Izkušene znanstvenike, klimatologe, hidrologe, vremenske prognostike in ostale strokovnjake agencije za okolje, odzivno upravo za zaščito in reševanje, izjemno in nepogrešljivo Civilno zaščito. Gasilke in gasilce. Vojakinje in vojake. Policistke in policiste. Prostovoljce in prostovoljke. Nenazadnje tudi politiko. Ki se je tokrat poenotila, tako, kot državljanke in državljani od nje zahtevate že leta, destletja. Žalostno je, da se ni poenotila že mnogo prej, ko bi lahko preprečila uničenje odlične javne službe za urejanje hudournikov, gradnje na poplavnih območjih, vprašljive poseke gozdov …

V izjemnih, izrednih razmerah vidimo, kako zelo smo odvisni eden od drugega. Kako pomembna je solidarnost. Kako moramo večkrat stopiti skupaj, da nam uspe. Ko gledam predsednika vlade, ministrice in ministre, državne sekretarke in sekretarje, srčne županje in župane, prizadevne uradnike, nenazdanje tudi kolegice poslanke in kolege poslance v državnem zboru … sem pomirjen. Imamo dobro državo. Ki se zna odzvati hitro, učinkovito, sočutno, profesionalno. Srečko Šestan, Boštjan Šefic, Janez Polajnar, Marjan Pipenbaher … to je le peščica v ogromni skupini obrazov takšne države. Dobre države. Z znanjem, razumevanjem, solidarnostnim čutom. Države dobrih ljudi, kar nam priznavajo tudi naši evropski zavezniki. Ki so se odzvali tako(j), kot se (evropska) družina mora. In, ker smo zaupanja vredni, tudi nekoliko prikrojili postopke za evropsko pomoč.

Dobro se z dobrim vrača. V politiko sem vstopil zato, ker sem verjel v dobro državo. Ljudi, ki jih v ključnih trenutkih postavimo na ključna mesta. In zavezništva, ki utrjujejo solidarnost med državami. Sami bomo težko kljubovali izzivom, ki jih pred nas postavlja narava. To lahko v tem trenutku, v živo, spremljamo po vsem kontinentu in širše po svetu.

Dobri ljudje na pravih mestih. Za to smo se lani zavzemali. In to uresničujemo. Mi, politiki, pa smo tukaj zato, da jih podpremo, jim omogočimo, da bodo lahko udejanjili svoja izjemna znanja, zagotovimo sredstva, predvsem pa – ostanemo enotni. Pa tudi kritični, ko stroke ne bomo upoštevali, denar pa trošili za nove vprašljive rešitve.

Ker smo tukaj za ljudi.