Leto dni je od moje odločitve, da sprejmem nov izziv in vstopim v (državno) politiko.

Takrat je moja odločitev temeljila predvsem na tem, da sem pri svojem vsakodnevnem delu na različnih področjih, ki so zahtevale veliko strateškega načrtovanja, sprejemanja odločitev in prevzemanja odgovornosti, naletel na številne ovire in nesmisle, ki so bile v nasprotju z mojim poslanstvom – da vse, v kar sem vpet, delam z mislijo na dobrobit strank, gospodarstva, družbe in narave.

Zadnja tri področja moramo razvijati povezano in jih ne smemo obravnavati ločeno, ker to preprosto dolgoročno ni vzdržno v nobenem pogledu. Živimo v najbogatejših časih, a hkrati imamo največ revnih, ogroženo okolje in neverjetno dolg seznam socialnih krivic. Zadnje leto dni v tem »novem« delovnem okolju sem dodobra spoznal razloge za situacijo v naši državi in neverjetno lahkotnost bivanja nekaterih, ki se ne zavedajo (več) svoje odgovornosti, ki jo imajo pri stanju v naši državi – pri tem, da so ekonomsko, socialno in politično okolje v Sloveniji pripeljali tudi na rob vzdržnega.

Pri delu v Odborih DZ, katerih član sem, se vedno znova soočamo z nasprotovanjem zgolj zaradi nasprotovanja samega. Da to drži, mnogo predlogov oziroma »pobud« ni usmerjenih v konstruktivno razpravo, katere cilj bi bil izboljšanje zadev, temveč zgolj in samo nasprotovanje. Zato se danes sprašujem – kdo ima koristi od uničevanja okolja? Komu ni všeč, da sledimo predlogom EU glede zmanjševanja negativnih vplivov prometa na okolje? Zakaj bi se radi postavili v prvo vrsto za napad na Rusko federacijo? Komu koristi, da ni ljudi za delo? Zakaj se nasprotuje temu, da bi bile storitve države le en klik stran od nas? So prav res za svoje opravljeno delo v javnem sektorju vsi pošteno plačani? Je zdravje in življenje vsakega človeka enako vrednoteno in ne glede na njihov finančno stanje in zato zdravstvena reforma ni potrebna?

Točno ta področja naslavljamo v Gibanju Svoboda. In jih bomo tudi skozi celoten mandat, ki nam je bil konec koncev podeljen demokratično prav zaradi tega, ker smo pripravljeni izvesti nujno potrebne sistemske spremembe. Spremembe pa vedno bolijo – predvsem tiste, ki so področja »urejali« zadnjih 30 let. Gibanje Svoboda bo ostalo in obstalo s pravimi rešitvami na zgornje izzive, ki so se nakopičili v teh desetletjih. Rešitve tudi zahtevajo svoj čas. In koga to moti? Prepričan sem, da državljanov, ki so volili spremembe ne.

Če kaj, moji razlogi in motivacija za nadaljnjo delo po letu dni ostajajo enaki le z jasnejšim vpogledom!