Na to, v kakšnem svetu živimo, imamo največ vpliva mi sami. Naše nakupne navade, prehranjevanje in življenjski slog usmerjajo razvoj sveta. Industrije, kot so prehranska, farmacevtska, tobačna in mnoge druge, kujejo dobičke tudi na račun našega zdravja. Vse prehitro popustimo pod pritiski potrošništva, zato je nujno, da skrbimo za naš um, dušo in in telo. Ko bomo začeli spreminjati svoje navade in opuščati tiste škodljive, bomo začeli spreminjati tudi svet.

Življenjske navade pa je treba spreminjati že pri najmlajših in jim privzgojiti zdrav način življenja. Šport je pri tem gotovo ključni gradnik. Na nas je odgovornost, da ustvarimo pogoje, v katerih bodo otroci in mladi pridobili čut za zdrav način življenja.

V našem šolskem sistemu imamo omejeno število ur športne vzgoje na teden. To je paradoks, saj otroci in mladostniki nujno potrebujejo vsakodnevne gibalne spodbude. Čas covidne krize je jasno pokazal, kako veliko škodo lahko mladim naredijo nepremišljeni in neustrezni ukrepi, s katerimi smo jih prikrajšali vsakodnevnih gibalnih spodbud. Strm upad gibalnih sposobnosti je bil pričakovan. Z omejevalnimi ukrepi jim je prejšnja vlada odvzela možnost gibanja in socializacije. Do neke mere pa celo nanje prelagala odgovornost za morebitne bolezni ali celo smrt starejših družinskih članov. Že tako preobširne stiske otrok in mladostnikov so se še poglobile. To potrjujejo tudi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije, kjer beležijo visok porast klicev otrok in mladostnikov v duševnih in drugih stiskah.

Upad gibalnih sposobnosti negativno vpliva na razvoj, produktivnost in nenazadnje tudi na zdravstveno stanje vseh nas, še posebej otrok. Zato so nujni ukrepi, s katerimi bi najprej zmanjšali, nato pa še odpravili gibalni deficit. Na to sem s svojo pobudo na prvi seji  Odbora za izobraževanje, šport in mladino Državnega zbora jasno opozoril ter predlagal ponovno obuditev projekta Zdrav življenjski slog, ki se je v preteklosti izkazal kot zelo uspešen. Zdrav življenjski slog bi hkrati predstavljal prehod k sistemski rešitvi, ki bo otrokom in mladostnikom omogočila vsakodnevno športno udejstvovanje pod vodstvom strokovno izobraženega in usposobljenega kadra.

Športno vzgojo moramo vpeljati v otroški in mladostniški vsakdan, da gibanje in šport postaneta način življenja, ki ga bodo gojili tudi v kasnejših letih. Nenazadnje bomo s tem v določeni meri razbremenili tudi naš zdravstveni sistem. Šport pa za posameznika predstavlja tudi razbremenitev, zato se mi zdi “dogma” o preobremenitvi šolnikov v primeru povečanja števila ur športne vzgoje neutemeljena.

Šport je eden ključnih in temeljni gradnikov razvoja otrok in mladostnikov. Verjamem, da smo kot družba dovolj zreli, da jim omogočimo svetlejšo, predvsem pa bolj zdravo prihodnost.