Vedno sem in bom verjela v ljudi, v esenco dobrega v vsakem od nas. V empatijo in pripravljenost na pomoč v stiski. Na različne načine. Solidarnost ima veliko obrazov. Večina tiho in v ozadju, drugi spet na očeh, kar ne spremeni bistva.

Še iz časov “prejšnjega življenja” na televiziji vem, kako je, ko so ob katastrofah vse novinarske ekipe tam, na mestu dogajanja, dan za dnem opravljajo izjemno pomembno delo, seznanjajo nas z dogajanjem, z zgodbami ljudi, povezujejo nas v skupni skrbi in pomoči za prizadete. Pomagajo nam sočustvovati.

“Narava stvari” je, da čez čas ne more biti več tako, da se žarometi preselijo drugam in takrat …takrat je najpomembneje, da ne pozabimo, da pomagamo naprej, da spremljamo, da preverjamo…

Prepričana sem, da vsi želimo najboljše prizadetim v tej katastrofi, morda na različen način, a z istim ciljem.

Podpiram dan solidarnosti, kot je predviden, je prvi korak, ki mu sledijo drugi, o katerih je bilo včeraj govor v DZ.

Tudi razlogi, zakaj tako. Bilo je tudi nekaj zavajanj in manipulacij, kar je del politike, zato moj odziv, ki sem mu zvesta, ne glede na to, da sem deležna groženj, zmerjanj, napadov botov, osebnih diskreditacij, psihoanaliz, napovedi obešanja na Prešernovem trgu in obglavljenje mojega mačka…Redno, posebej goreče pa od včerajšnje seje.

Vedno sem in bom delovala tako, kot verjamem in mislim, da je prav, ne glede na všečnost. Morda robato, morda prestrastno. Takšna sem.

In, ja, v teh strahotah, ki jih doživljajo ljudje, sem nepomembna. Le ena od tistih, ki sočustvujem in pomagam.