Obtožbe o tem, da se na notranjem ministrstvu oziroma policiji dogajajo politični pritiski, so nas vse pretresle. Prvič zato, ker smo se vsi, združeni v Gibanju Svoboda, borili proti političnim pritiskom nad državnimi nadzornimi organi in organi pregona, drugič pa zato, ker so prileteli kot strela z jasnega. Pred tremi tedni, ko je v državnem zboru potekala seja v zvezi z interpelacijo notranje ministrice, na kateri so koalicijski poslanci na preizkušnjo postavili tudi svojo integriteto, ni o političnih pritiskih, ki naj bi se dogajali še celo pred izvolitvijo te vlade, nihče vedel nič.

Kaj pravzaprav je politični pritisk? Zagotovo je to politično vmešavanje v vsebinsko, operativno delo nekega organa. Če torej politični funkcionar od zaposlenih v organu brez zakonske podlage zahteva, naj mu razkrijejo podatke o primerih, ki jih vodijo, ali če nanje na kakršen koli način izvaja nezaželeno prisilo (besedno ali s konkludentnimi dejanji) z namenom vplivanja na izid postopkov, je to gotovo zelo jasen politični pritisk. V razmerju politični funkcionar – državni uradnik torej zagotovo lahko prihaja do političnih pritiskov.

Kaj pa v razmerju med političnimi funkcionarji iste veje oblasti? Premier in minister sta oba politična funkcionarja v izvršilni veji oblasti. Ne eden ne drugi se ne ukvarjata s posameznimi primeri oziroma postopki, ki jih vodijo ministrstva ali organi v njihovi sestavi oziroma nista neposredno udeležena pri operativnem delu organov. Oba sta člana vlade in oba sta skladno z zakonom o vladi dolžna udejanjati sprejeto vladno politiko, to pa je politika, ki jo je večina volivcev izvolila na državnozborskih volitvah. Ker so se torej vsi člani vlade s koalicijsko pogodbo zavezali k izvrševanju določene politike, so jo s svojim delovanjem dolžni tudi izvajati, pri čemer največjo odgovornost za izvajanje te politike nosi predsednik vlade. Ob navedenih predpostavkah so politični pritiski med političnimi funkcionarji znotraj iste veje oblasti, v konkretnem primeru izvršilne veje oblasti, kažejo kot absurd.

Ko strnemo dejstva o domnevnih političnih pritiskih, ki so bila predstavljena v javnosti, se kot glavni problem izpostavi neimenovanje generalnega direktorja policije. Čeprav se ob tem takoj ponuja retorično vprašanje, ali bi javnost izvedela o domnevnih političnih pritiskih, če bi generalni direktor bil imenovan, pa se raje vprašajmo, ali je neimenovanje predstojnika organa v sestavi ministrstva politični pritisk. Generalnega direktorja policije imenuje vlada, torej kolektivni organ, na predlog ministra. Minister torej ni popolnoma samostojen, saj vedno obstaja možnost, da vlada njegovega predloga ne bo potrdila. Vlada je politični organ in njena dejanja so politična dejanja, kar pomeni, da je tudi imenovanje predstojnikov organov v sestavi politično dejanje. To je seveda povsem logično, ker se pričakuje, da bodo predstojniki organov v sestavi ministrstev enako kot ministri izvrševali sprejeto vladno politiko. Ali je kolektivno politično dejanje s strani vlade – imenovanje oziroma neimenovanje predstojnikov organov v sestavi ministrstev politični pritisk? Odgovor je podoben kot v primeru, ali je možen politični pritisk med političnimi funkcionarji iste veje oblasti.

Morda ni odveč, če imenovanje predstojnika organa v sestavi ministrstva primerjamo z izvolitvijo generalnega sekretarja državnega zbora. Tega izvoli državni zbor z navadno večino na predlog predsednika parlamenta, torej formalno druge najpomembnejše politične osebe v državi. Ali lahko predsednik parlamenta, katerega predlog za izvolitev generalnega sekretarja ni dobil zadostne večine v parlamentu, poslance, ki niso podprli njegovega predloga, obtoži, da so izvajali politični pritisk?

Še bolj nazorna in povedna je primerjava z izvolitvijo sodnikov. Po naši ustavi kandidate so sodnike izbere sodni svet – strokovni kolektivni organ, nato pa morajo biti izbranci še izvoljeni v državnem zboru. Če gre za vrhovne sodnike, morajo biti kandidati, čeprav so bili že izvoljeni v sodniško funkcijo, v državnem zboru izvoljeni še drugič. Zgodilo se je že, ne enkrat, da kandidati za sodnike, ki jih je že izbral sodni svet, niso bili izvoljeni v državnem zboru, največkrat zaradi nasprotovanja poslancev SDS. Ali so takrat člani sodnega sveta naznanili Komisiji za preprečevanje korupcije politični pritisk? Nenazadnje gre za zelo očiten poseg v sodno vejo oblasti. Izvolitev sodnikov v državnem zboru je anomalija, ki v našem sistemu vztraja od osamosvojitve naprej, je v popolnem nasprotju z načelom delitve oblasti, vendar do sedaj, razen malenkostnega negodovanja, še nihče iz sodstva ni zagnal vika in krika zaradi neizvolitve sodnikov, ki so prestali vse strokovne preizkuse in bili izbrani s strani glavnega kadrovika v sodstvu. Končno je zdaj, skladno s koalicijsko pogodbo, na mizi ustavne komisije državnega zbora predlog, da se izvolitev sodnikov umakne iz državnega zbora.

V zvezi z očitkom, da policija ni bila »očiščena« kadrov, ki so mimo ustave, zakona, podzakonskih aktov, strokovnih in etičnih norm, snovali in izvrševalni represivno politiko Janševe vlade, in odgovora, da se mora demokratizacija zgoditi postopoma in »od znotraj«, pa je na mestu primerjava, ki jo je predstavil portal necenzurirano.si: Kakšna je razlika med vzpostavitvijo neodvisne RTV in vzpostavitvijo neodvisne policije? Zakaj se je v primeru RTV od vlade malodane zahtevalo, da Janši zveste programske svetnike odnese s stoli vred iz RTV, pri policiji, ki lahko represivno ukrepa zoper državljanke in državljane, pa lahko tisti, ki so zahtevali in izvajali nasilje nad protestniki, sedijo na svojih stolih in čakajo, ali jih bo nekoč dosegla »notranja« palica. Če kaj takega, kot je notranja demokratizacija, sploh obstaja. Ali se lahko sam od sebe, z notranjimi sredstvi, na podlagi strokovnih in pravnih načel, demokratizira parlament? Recimo, da začne delovati skladno s poslovnikom, ki je verjetno najbolj razvlečen in zlorabljen pravni akt v državi? Vprašanje je, seveda, retorično.

Nazadnje pa še o izgovoru »delal sem po ukazu«. Brez primerjave z najbolj znanim zloglasnim zgodovinskim obtožencem, ki je ta slogan uporabil kot svojo primarno obrambo, moramo vedeti, da je policist dolžan delati po ustavi in zakonu. Dilema, pred katero je postavljen policist, ki dobi odredbo, naj stori nekaj, kar je v nasprotju z ustavo, zakonom, strokovnostjo in etiko, ni lahka, sploh, če je zaradi tega na kocki njegova služba. Vsak človek se mora odločiti sam in sprejeti posledice svojih odločitev. Pa vendar nas zgodovina uči, da je v takih trenutkih treba poslušati svojo vest in da dobro na koncu vedno premaga zlo.

Deli objavo:

Osebni zapisi

Iščite po celotni spletni strani: