Živeli smo čas, ko je policija vozila v napačno smer, kaznovala pa tiste, ki so vozili v pravo.

V času, ko se bije boj za interpretacijo političnega vmešavanja v delo policije, naj spomnim, do česa se je dokopala preiskovalna komisija, ki sem jo vodil v prejšnjem mandatu. Da bo malo bolj jasno, kako je pod prejšnjo vlado delovalo sistematično podjarmljanje policije politiki. Nedvoumno so zaslišane priče ilustrirale, kaj je politični pritisk, kaj je vmešavanje, kaj je brutalno podrejanje policije, teptanje stroke, naplavljanje lojalnih, vsega zmožnih kadrov. Posledice tistega brutalnega političnega obvladovanja policije smo čutili vsi državljani. Saj nismo menda kar pozabili? In v poročilu komisije smo jasno zapisali, da bo moral marsikdo tudi znotraj policije odgovarjati. Za normalizacijo gre. In v sistemu znotraj policije je ne morejo pomagati graditi tisti, ki so bili pod prejšnjo oblastjo in so še naprej na pomembnih odločevalskih položajih. Torej tisti, ki so normalno stanje podrli.

Preiskovalna komisija je omogočila vsej slovenski javnosti, da se prepriča, zakaj je policija pod prejšnjo vlado namesto servisa državljanov postala sredstvo politike za represijo nad njimi. Slovenska javnost se je lahko prepričala, kako v praksi zgleda izvajanje političnih pritiskov, oziroma kako se ta odraža na odnosu policije do državljanov. In slovenska javnost upravičeno pričakuje, da tisti, ki so tako grobo izkrivili sliko slovenske policije, za to tudi odgovarjajo. Tudi preiskovalna komisija je opravila svoje poslanstvo zato, da se ta slika popravi, in da tisti, ki so po diktatu politike obrnili policijo proti ljudstvu, v policiji ne bodo nikoli več imeli možnosti ponoviti kaj takega.

Preiskovalna komisija je ponazorila, kako je v praksi potekalo politično vmešavanje v delo policije. Policija pa ga je ponazorila z represijo, s solzivcem, globami in tacenskim odredom v sobah za razmislek.

Preiskovalna komisija je razgalila vplivanje politike na delo policije. Šli so tako daleč, da so ovirali konkretne primere preiskovanja kaznivih dejanj, predvsem v zadevah, kjer so bili med osumljenci najvidnejši predstavniki vlade. Umikanje kriminalistov s preiskav, ko so prišli preblizu, vnaprejšnje obveščanje o hišnih preiskavah, zavlačevanje s pisanjem ovadb, vse to zato, da se prikrijejo sumljivi posli v času nabav medicinske in zaščitne opreme v času epidemije. Vse to je spremljalo brutalno politično kadrovanje v policiji, celo na način, da niti varnostna preverjanja niso več nič veljala. Izrazita negativna kadrovska selekcija je naplavila na površje kadre, ki niso napredovali zaradi strokovnosti, pač pa zaradi lojalnosti in pripravljenosti poslušno izvršiti ukaze nadrejenih. To, da je bil nekdo v preteklosti v notranjih preiskavah zaradi nestrokovnosti ali kršenja pravil umaknjen, ni bila ovira, da zasede odgovoren položaj, če je le dovolj poslušen.

Dovolj tega je bilo razkritega, da je komisija že v času svojega dela podala kazenske ovadbe zoper nekatere najodgovornejše, od politike nastavljene policijske šefe. Kako brutalno in pravno nedopustno je politika prek politično nastavljenih kadrov obvladovala policijo, pričajo primeri, ko je ustrahovala celo priče, ki so bile v postopku parlamentarne preiskave povabljene na zaslišanja. Nezakonitosti pri vmešavanju politike v delo policije, nezakonita kadrovanja in brutalni pritiski na zaposlene v policiji so se dogajali iz dneva v dan na in na najbolj brezobziren način. Strah zaposlenih pred posledicami, če bi se izpostavili in javno opozorili na nepravilnosti, ki jih je oblast počela v policiji, seveda ni bil le fiktiven, ampak ga utemeljujejo konkretni primeri opozoril, ki so jih zaposleni prejeli le zato, ker so dobronamerno opozorili na ravnanja, ki škodujejo ugledu slovenske policije in zaupanju državljank in državljanov v njeno delo. Ta strah so utemeljevali celo primeri prekinitve pogodb tistim, ki so opozorili na nepravilnosti, utemeljevali so ga primeri neupravičenih kazenskih pregonov zoper zaposlene, ki so si upali s prstom pokazati na krivce za nepravilnosti v policiji. Nenazadnje sta politika in vrh policije skušala ustrahovati tudi samo preiskovalno komisijo, jo ovirati pri njenem delu, ji grozila z ovadbami in klicala na zagovor priče, ki so bile zaslišane pred komisijo.

Poglavitni cilj, ki ga zasledovala preiskovalna komisija je bil razgaliti razmere v slovenski policiji in ustvariti temelje za normalizacijo. Ker tisto, kar je razkrila, ni bilo normalno stanje. Državljani smo to videli in izkusili. In terjali vrnitev v normalno vsakdanje življenje.