V času, ko razmišljam o zapisu teh vrstic, mineva leto dni od akcije »Tezenska bomba«.

V prejšnji službi na Mestni občini Maribor sem počel marsikaj… od urejanja nekategoriziranih cest, upravljanja pokopališč, oddajanja nepremičnin, organizacije kulturnih dogodkov in proslav do sodelovanja pri izgradnji vodovodov in kanalizacije, vzpostavljanja prometne signalizacije in ekoloških otokov ter navadnega zapisovanja sej. Nobena skrivnost ni, da sem daleč najbolj užival med tistimi »pravimi akcijami«. Ko smo šli na teren v uniformah, ko smo vozili đipe z lučkami, ko se je dogajalo… In v preteklih skoraj treh letih se je res. Vsaj nam, pripadnikom Civilne zaščite. Morda se je v javnosti že pozabilo – od marca do maja 2020 smo bili na cestah uniformiranci in prekarci. Nikoli več!

Ni mi žal niti minute, ki sem jo pod zelo posebnimi pogoji oddelal in namenil boljšemu življenju pomoči potrebnih ljudi.

Namen Civilne zaščite pa ni, da bi bila zgolj dostavna služba. Ukvarja se z, ne boste verjeli, civilno zaščito! Pred naravnimi nesrečami, nepredvidenimi dogodki, neposredno ogrožujočimi dejavniki, kot so bombe, izpusti nevarnih snovi, električnimi mrki, nesrečami širših razsežnosti in, ja… epidemijami. Ne zgolj COVID-19. Ogrožale so nas že druge epidemije, kjer so se izkazali veterinarji iz naših vrst, izkazali so se kmetje, izkazali so se ribiči in lovci, izkazali so se, kot vedno, prostovoljci. A temeljni razlog zaradi katerega je Civilna zaščita sploh organizirana, ljudje zaznajo skozi naravne nesreče širših razsežnosti. Do izraza pride takoj za našimi najbolj spoštovanimi prostovoljci – gasilci ob pojavu poplav, plazov, gruščnatih tokov, potresov, žleda in požarov v naravnem okolju.

Požar v naravnem okolju smo v zakonski okvir naravne nesreče in obveze odpravljanja posledic naravnih nesreč uvrstili konec leta 2022. Z jasno začrtano vizijo ukrepanja in izpolnjevanja obljube o odpravi posledic uničujočih poletnih požarov na Krasu, smo v Državnem zboru rešitev MORSa speljali skozi zakonodajni postopek. Požari na Krasu pa še zdaleč niso prva naravna nesreča širše razsežnosti odkar se zavedamo obstoja in vpliva podnebnih sprememb. So pa toliko odmevni, da so širšemu krogu državljanov približali realnost prihodnosti, ki bo postala naš vsakdan, če ne bomo aktivno in odločno ukrepali. Že danes!

Podnebne spremembe so tu, so realnost. Z njimi moramo živeti, jih razumeti, se na posledice pripraviti in storiti vse za njihovo odpravljanje in blaženje.

Precej hipokritsko bi izpadel, če bi na tem mestu govoril o vestnem ločevanju odpadkov, odvajanju odpadnih voda v kanalizacijo, gojenju lastne zelenjave, spodbujanju rabe recikliranih materialov in širitvi popularnosti električnih avtomobilov, ko pa sem lani velikokrat letel z letalom. Da se razumemo, vsako okoljsko ozaveščeno ravnanje posameznikov je več kot odlično in vredno podpore in spodbujanja! A sem samo v lanskem letu videl toliko težko kategornih onesnaževalcev, da se zavedam, da so potrebne korenite globalne spremembe.

In krog misli se hitro sklene… Na širšo okolico bomo najbolje vplivali z lastnim pozitivnim zgledom. Tudi kot država. Prve korake na tej naporni poti smo v Sloveniji že naredili. Ne samo, da smo dobili podnebno ministrstvo, ki ima ambiciozne cilje in kakovostne rešitve, na čelu pa izjemno zagnanega in strokovnega ministra. Vzpostavili smo tudi več posvetovalnih teles, ki združujejo širok spekter predstavnikov različnih interesnih združenj in civilne družbe. Na poti sprememb pa moramo vztrajati in sodelovati. Skupaj! Iz kakovostnih in širše družbeno sprejetih rešitev se bodo rodili rezultati. Ne čez noč, ne čez en mesec. Takrat, ko bomo kot družba dojeli, da ne smemo dovoliti, da nas kakšna od prihajajočih katastrof zapira. Ukrepov ob epidemiji smo se lahko znebili. Narava pa ne bo vprašala. In takrat bo tudi Civilna zaščita premalo…