»Optimist vidi priložnost v vsaki težavi, pesimist vidi težavo v vsaki priložnosti.« Winston Churchill, britanski državnik

Vse vlade po celem svetu rade obljubljajo reforme v trenutku, ko se zavedo, da na določenem področju ne morejo več zagotavljati stabilnosti. Ker gre po navadi za velike spremembe, številni ljudje dobijo občutek, da so dobri časi mimo in da je mogoče spremembe doseči samo s težavavami, saj uvajanje reda v »kaotično realnost« ni enostavno, mnogokrat pa se zdi celo neizvedljivo.

Tudi v Sloveniji ni kaj drugače. V preteklih desetletjih so politiki veliko obljubljali, a mnogo manj naredili na perečih področjih, saj so predhodne vlade raje sprejemale kratkoročne kompromise. Opaziti je bilo neke vrste dezorientiranost strank, ki so sprejemale »psevdo reforme«, zakone in uredbe, ki bi naj bili pravični za vse in za nikogar. Pač nekakšno zdravljenje najbolj očitnih simptomov…

Vendar smo volivke in volivci to zaznavali. Vsaj tisti, ki ne maramo protislovij in polovičarstva. Tudi vlada Roberta Goloba, ki je svoje poslanstvo v zvezi z napovedanimi reformami vzela izredno resno, bo pod drobnogledom volivk in volivcev. A to je vlada, ki, za razliko od številnih prejšnjih, razume reformne spremembe kot priložnost, da vzpostavimo potrebno stabilnost na perečih področjih. Zato je letošnje leto, leto 2023, leto reform. In mi se jih ne bojimo izpeljati.

Zakaj so reforme dobre, pa vendar niso priljubljene? Jasno je, da si nas velika večina ljudji v osnovi želi in potrebuje spremembe, ki jih napovedane reforme prinašajo. Ta želja pa prinaša tudi strah, saj želimo vedeti in videti takoj, kam nas bodo spremembe popeljale in kako bodo vplivale na naše življenje. To pa seveda ni mogoče dovolj plastično ilustrirati vnaprej. Ne glede na to, o kateri reformi je govora, proces poteka približno enako dramatično, saj se pogosto loteva življenskih tematik, ki se nas osebno in čustveno dotaknejo. Pri ljudeh, političnih strankah, v medijih ter pri ostalih interesnih skupinah, se najprej pojavi občutek negotovosti in strahu, da bi z uveljavitvijo korenitih sprememb žrtvovali mnogo, ali celo preveč. Vsekakor pa več, kot bi z reformami pridobili.

Zato je strah pred reformami vseprisoten in razumljiv, vendar pretiran. Kot kaže zgodovina, se kljub najhujšim kritikam in ogorčenju javnosti relativno hitro poleže. Če ne prej, pa takrat, ko ljudje občutijo prve pozitivne učinke in rezultate reform.

Zato pa je potreben čas. In ta čas potrebuje tudi ta vlada. Ker so reforme tudi vprašanje značaja, številne interesne skupine to razumejo. Za tiste, ki jim morebiti ni jasno, pa: »Če njive nisi gnojil 30 let, ne moreš v osmih mesecih pričakovati enake količine pridelka, ki bi ga drugače pridelal v treh desetletjih z vsakoletnim gnojenjem.«