Srebrenica je mesto spomina in opomina. Ko se sam spomnim na Srebrenico, se spomnim leta 1995, ko je bila moja skrb kako zaključiti maturo, medtem, ko so se le nekaj 100 km stran dogajale grozote, ki so bile nepredstavljive tedaj in so tudi danes. Resda smo ob razpadanju Jugoslavije videli marsikaj. Videli smo Vukovar, videli smo Škrabinje, pa Prijedor, pa Višegrad in Bijeljino in še bi lahko našteval, a Srebrenica, Srebrenica predstavlja grozljivost; to ni nekaj grozljivega temveč Groza sama.

Moj spomin, kot spomin najstnika na Srebrenico, odražata dva strašna prizora. Prvi je ločevanje družin na Potočarih in drugi je posnetek usmrtitve nesrečnih bošnjaških mladeničev, tedaj ne mnogo starejših od mene. A bolj, kot grozljivosti teh prizorov, se spomnim neizmernega cinizma, brutalnosti in popolne odsotnosti empatije morilcev. Kot je dejal eden od tožilcev na Nuremberških procesih, je vir vsega zla odsotnost empatije; odsotnost človečnosti kot take. In tako, kot je Srebrenico povzročila odsotnost empatije, ta odsotnost empatije, žal, zaznamuje tudi čas, v katerem živimo. Nekako se zdi, da je opomin Srebrenice in genocida pozabljen, da se to ne more več zgoditi, čeprav smo že leta 1945 dejali nikoli več, a se ta nikoli več kar naprej ponavlja – kot večno vračanje zla.

Sporočilo Srebrenice je opomin, tudi za današnji čas, česa je človek zmožen in sposoben, ko si na izzive sodobnosti odgovori s smrtonosno mešanico skrajnega nacionalizma, odsotnosti empatije, za katero poskrbi propaganda nadzorovanih in nesvobodnih medijev.

Zato je boj za temeljne svoboščine in pravice, na katerih temelji tudi naša EU, vedno pomemben in relevanten. In tako kot je pomembno poudariti, da je odgovornost za genocid vedno individualna, je potrebno tudi hkrati poudariti, da vsem, ki zanikajo genocid v Srebrenici, ki poveličujejo obsojene vojne zločince, ki ne zmorejo obsoditi vojnih zločinov in genocida, ni mesta v EU.