Osebni zapis

Nihče ni bolj slep od tistega, ki noče videti.
Author picture

Irena Joveva

Author picture

Irena Joveva

02.06.2023

Ko sem to prebrala v kriminalnem romanu, s katerim sem si te dni krajšala letalske poti, me je prešinilo: to je začetek mojega obširnejšega zapisa o naši nedavni misiji ugotavljanja dejstev na Poljskem.

V nadaljevanju si boste lahko prebrali nekoliko več podrobnosti o vladavini Zakona in pravičnosti, ki zakon in pravičnost razume po izključno svojih merilih in pravilih. Prikladno ime so si izbrali, mar ne?

Ti ljudje sicer zelo dobro vidijo, vendar zgolj in samo – sebe. In nihče ni bolj slep od tistih, ki tega nočejo videti. Ki takšne ljudi, takšno politiko podpirajo. Slepo podpirajo.

“Ne vem, zakaj se smejite, to ni lepo,” mi je rekel poljski minister za izobraževanje. Seveda se nisem smejala, kdo bi se smejal njegovemu bizarnemu monologu, ampak do tja še pridem. Gospoda (iz) Zakona in pravičnosti je zmotilo, ker sem ga ves čas gledala naravnost v oči in mu zelo jasno dala vedeti, kaj si mislim.

Njega pa ni zanimal dialog, niso ga zanimala naša vprašanja. Zanimalo ga je le, kako nam odpredavati stališča poljske vlade in odgovoriti na … no, nič.

  1. ‘Izobraževanje in znanost sta stvar naše notranje politike.’
  2. ‘Akademska svoboda in neodvisnost? Da, da, obstajata.’
  3. ‘Poljska vlada ne financira raziskav, ki mažejo dobro ime Poljske.’
  4. ‘Kot minister pač lahko odločam, kaj se bo financiralo in kaj ne.’

To so njegove dobesedne navedbe. Roko na srce, v tem pogledu naše srečanje z njim ni prineslo novih ugotovitev … razen dodatne, dokončne potrditve, koliko se je poljska vlada dejansko oddaljila od že osnovnih demokratičnih standardov.

Govorili smo namreč tudi s kar nekaj akademiki. Poleg očitkov o nujnosti reforme šolskega sistema so zelo jasno obrazložili, kako oblast izkorišča šolski sistem v politične namene. V prevodu: zase.

Taktika je v resnici sila preprosta. Prvič, ne daš denarja, ker, saj veste, “kot minister pač lahko odločam”. Drugič, vseskozi za vse kriviš (v tem primeru) lokalne oblasti oziroma tiste, ki pač niso del Zakona in pravičnosti.

“Vloga javnih medijev je predstavljati javne osebnosti. Glavne osebnosti, pravzaprav. In to so vladajoči in imajo pač več medijskega prostora. To ni bizarno, to je naravno,” pa mi je rekel predsednik poljskega medijskega regulatorja, ko sem ga vprašala, kaj meni o tem, da so v samo drugem četrtletju 2021 z Zakonom in pravičnostjo povezani politiki v etru javne televizije dobili skoraj 147 ur prostora, medtem ko so poslanci Državljanske platforme, opozicije, dobili točno 28 ur in 23 minut.

Zelo uravnoteženo … oprostite, naravno. “Ali lahko pojasnite, kako ste kot regulator obravnavali to dejstvo,“ sem ga vprašala.

Tudi njega ni zanimal dialog, je pa z odgovori v bistvu prav tako samo potrdil, da poljski medijski regulator ni nič drugega kot podaljšana roka – Zakona in pravičnosti. Tega se niti ne trudijo kaj dosti prikriti:

  1. ‘Poljska je demokratična država. Vsak lahko dela, kar hoče.’
  2. ‘Medijska svoboda in neodvisnost? Obstajata.’
  3. ‘Moja vloga je usmerjati na pravo pot tistega, za katerega se odločim, da dela narobe.’
  4. ‘Predsedujoči ima pravico disciplinirati medije, če se odloči, da ne delajo v skladu z akti.’

Zanimivo, kajne? Človek bi mislil, da uravnoteženo poročanje pomeni tudi pluralnost stališč (dezinformacije in propaganda izvzeti, seveda). Da se potem lahko državljanke in državljani odločajo sami. No, poljski regulator vztraja pri ukrepanju zgolj takrat, ko nek medij graja vlado. Javni mediji, ki so tam že v popolnosti na liniji vladnega narativa, menda niso del problema.
Menda so del problema neodvisni kritiki, ki jim oblast na vse mogoče načine želi vsaj otežiti delo, če že ne omogočiti istega.
Govorili smo namreč tudi z novinarji, predstavniki medijev. Tistimi, ki so se odzvali, seveda, ker smo povabili še predstavnike javnih medijev, pa niso želeli priti. Le zakaj …

… In tistimi, ki še vztrajajo. Ki še stojijo. Ki se ne spreminjajo v lojalne, pardon, “prave” Poljake. Ki dobivajo na stotine tožb Zakona in pravičnosti, z vseh funkcij po malo, nato gre pa vse skupaj še malo na sodišča, kjer marsikdo več kot očitno služi – Zakonu in pravičnosti.

Vse to so njihove taktike, popolnoma iste vsepovsod pod takimi oblastniki. Določajo smernice, ustvarjajo narativ. Prevzemajo počasi, toda vztrajno. Ker lahko.

Lahko bi vam povedala še marsikaj. Lahko bi vam povedala tudi, da na Poljskem v šolah trenutno nimajo predmeta ‘državljanska vzgoja’. Preimenovali so ga v ‘zgodovina in sedanjost’. Teme, kot so demokratične vrednote ali pravice otrok, očitno niso več del poučevanja.

Lahko bi vam povedala tudi kaj o resnično absurdnih stališčih poljskega varuha pravic otrok, ki so vse prej kot sprejemljiva stališča … varuha. Pravic. Otrok.

Lahko bi vam povedala tudi, da je 15-letni sin ene političarke storil samomor. Zlorabil ga je pedofil, na koncu pa se je ta fant ubil zato, ker so določeni javni mediji na Poljskem brez pomisleka razkrili njegovo identiteto. Identiteto žrtve, da ne bo nesporazuma. In da ne bo še enega nesporazuma: ne, ni bil sin nekoga iz Zakona in pravičnosti.

In tukaj bom postavila piko, ker mislim, da ste do tega trenutka vsi že razumeli.

Razen tistih, ki nočejo videti.

Deli objavo:

Osebni zapisi

Iščite po celotni spletni strani: