Besede so izjemno močno orodje. Sprožajo čustva, spreminjajo tok misli, vplivajo na ravnanje drugih ljudi. So pa lahko tudi močno orožje. In lahko zelo hitro postanejo sovražni govor.

Sovražni govor je izbor tistih besed, ki spodbuja nasilje, diskriminacijo ali sovraštvo do posameznikov ali skupin na podlagi njihovega izvora, vere, rase, spola, spolne usmerjenosti ali drugih, povsem osebnih, značilnosti. Tak govor ni samo visoko neetičen, je celo nezakonit in lahko vodi do resnih posledic za posameznike in družbo.

Žalostno dogajanje v Srbiji, ko sta dva mladeniča izvedla strelska napada za kakršne smo mislili, da so “zgolj v domeni ZDA”, nas opominja, da življenje v družbi, kjer so laži in besede sovraštva del vsakdana (tudi in predvsem v parlamentu), lahko postane izjemno nevarno.

Zato me izjemno žalosti, da protesti, ki se zadnje tedne vrstijo po ljubljanskih ulicah, niso več zgolj izražanje drugačnega mnenja, nezadovoljstva in iskanja boljših rešitev. Ampak demonstracija sovražnosti. Nagačen golob na palici? Ali poziv s konkretnimi zahtevami na transparentu ni več dovolj?

So protesti namenjeni izboljšanju stanja v družbi, boljšemu jutri? Ali zgolj promociji večkrat obsojenega Pavla Ruparja, ki si – vsem dokazanim podkupljivostim in sovražnostim navkljub – želi nazaj v nacionalno politiko?

Na teh straneh sem že zapisal, da so protesti in izražanje nezadovoljstva pravica vsakogar. Zapisal sem tudi že, da spremembe terjajo čas. Če jih “zaukažeš” čez noč, niso demokratične. Mi pa smo pred enim letom zmagali na volitvah z zavezo, da bomo delovali drugače. Spoštovali pravno državo. Poslušali civilno družbo.

Poslušamo upokojence. Uskladili smo pokojnine in še jih bomo. Poslušamo uporabnike zdravstvenih storitev. Omejili smo ceno dodatnega zavarovanja, ki ga bomo tudi ukinili. Urejamo nepregledno dogajanje v zdravstvu, da izbrani posamezniki ne bodo več bogateli. Šele nato bo lahko sistem pošteno plačal vse ostale. In odpravil zaostanke. Zimo smo preživeli s cenami energentov, ki jim nismo dovolili podivjati. Brezposelnosti je na rekordno nizki ravni. Policija ne vdira več nasilno v življenja državljank in državljanov.

Smo storili dovolj? Nismo. So razlogi za nezadovoljstvo? So. Kar pa ne pomeni, da so tudi razlogi za sovraštvo.

Kako lahko preprečimo sovražni govor? Čisto vsak od nas lahko prispeva. Pozitivna in vključujoča, konstruktivna sporočila, ki poudarjajo spoštovanje in enakost, skupno dobro vseh. To je prvi korak. Kritika? Da, seveda. A spoštljiva. Pozorni moramo biti na izbiro besed, ki jih uporabljamo, izogibati se moramo stereotipom in spodbujati raznolikost. To je vse.

Preprosto, kajne?

Le če se bomo zavedali svojih besed in dejanj, lahko ustvarimo boljšo družbo za vse. Družbo prihodnosti, ki je na preteklost ponosna, a se vanjo ne vrača.