Vse se začne pri komunikaciji, tisti besedni in tudi tisti nebesedni. Komunikacija niso »samo« besede. Komunikacija je temeljno vezivo vsake skupnosti, vsakega odnosa. Pomeni so-delovanje. Komunikacija, besedna ali nebesedna, bi morala biti osredotočena na nekaj, kar nas pozitivno povezuje. Komunikacija zato tudi oblikuje skupnost in njen etos. Zato ji moramo posvečati pozornost, ki ji gre.

Raven komunikacije, ki v slovenski politiki nikoli ni bila na zavidljivi ravni, je v preteklih nekaj dneh in tednih dosegla novo začasno dno. Obračunavanje v javnem prostoru, kateremu smo bili priča na protestih in na družbenih omrežjih, je doseglo razsežnosti, ko se človek vpraša, kje je temu konec. Kje je dno in ali to sploh obstaja?

Vendar je to, kar danes vidimo, le kulminacija dogajanja preteklih desetletij, kjer se je, to je treba poudariti, vodilna opozicijska stranka, vse bolj zgledovala po skrajnem desnem besedišču in politično-propagandnih prijemih, ki so nas privedli do točke, kjer smo. Pri tem je – kljub momentom javnega diskurza, ob katerih se ti obrača želodec ali pa bi se ob njih najraje zjokal – opogumljajoče dejstvo, da takšni politično-propagandi prijemi nimajo želenega učinka in med ljudmi vendarle večinsko vztraja dobro in želja po skupnosti, ki jo istoveti odprtost, spoštljivost, solidarnost in sprejetost.

Če to ne bi držalo namreč ta ista stranka danes ne bi bila v opoziciji. Čeprav preko svojih vazalov obvladuje javno radiotelevizijo ter ima pravi imperij lastnih ali sebi ideološko bližnjih medijev, je politično propaganda komunikacija, ki se jo poslužujejo, neuspešna in nesprejeta, saj jo namreč ljudje vztrajno večinsko zavračajo. Čeprav bi moral biti smisel vsake politične participacije soustvarjanje odprte, spoštljive in ljubeče skupnosti, je pričakovati kakršnokoli samorefleksijo od največje opozicijske stranke preveč. Ta je namreč zasidrana v stalnem kulturnem boju, zgodovinskem revizionizmu in ideološki skrajnosti.

Zato je toliko pomembnejše, da se ostali politični subjekti v Sloveniji ne glede na različne svetovnonazorske poglede in razmišljanja zavedamo lastne odgovornosti in se sami ne spustimo na raven te vsiljene, nesprejemljive in nam tuje komunikacije. Res je, dogajajo se zdrsi, morda prevladajo iracionalna čustva, a v osnovi, v temelju ne smemo dopustiti, da se ta raven javnega komuniciranja uveljavi kot standard. Če parafriziram pregovor »kar seješ to žanješ«, bi dejal: »kakor komuniciramo, tako skupnost ustvarjamo«. Zato je primerna komunikacija naša odgovornost do prihodnosti Slovenije in do družbe, v kateri živimo. Samo s spoštovanjem kulture dialoga in spoštljive komunikacije bomo lahko ustvarili zaupanje v politiki in družbi. Ustvarili priložnosti, da stvari v naši državi premaknemo naprej na podlagi doseženega političnega kompromisa, kateremu sledi širši družbeni dogovor. Ker nizka raven komunikacije, sovražni govor in trivializacija medijskega prostora zastrupljajo ne samo politiko, ampak se širijo med nas državljanke in državljane, prebivalke in prebivalce Slovenije. Politika je pravzaprav glas ljudi in močno verjamem, da velika večina slovenskih državljanov stavi na dostojno in spoštljivo komunikacijo. Želja po konfliktu in razdvajanju ni doma v tistih, ki »v srcu dobro mislijo« in jim je mar za skupnost. S to občutljivostjo do sebe in do sočloveka moramo še posebej stopati v odnos z mladimi, ki si šele gradijo lastne modele in vzorce sprejemljivega in nesprejemljivega v komunikaciji in v medčloveških odnosih. Kajti, ko se tu zgodi napaka in pride do prenosa virtualnega in s sovražnim govorom prežetega sveta v naš vsakdan, temu na žalost sledi tragedija.

Zato je naša dolžna skrbnost da naredimo vse, kar je v naši moči, da komuniciramo spoštljivo in s tem soustvarjamo dostojanstveno skupnost, katere del smo.

Določitev prejemkov v SDH je v pristojnosti nadzornega sveta, zato zadeve ne bomo komentirali.