Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je letošnji govor o stanju v Uniji izkoristila predvsem za pregled dosežkov aktualnega mandata. Teh – ob ustanovitvi 800-milijardnega Sklada za okrevanje in odpornost, zakonodajnega paketa Zelenega dogovora in mnogih dosjejev na digitalnem področju – sicer ni malo, toda bližajoč se zaključek petletnega mandata ne pomeni, da mora EU upočasniti svoje delovanje.

Predsednica von der Leyen je, recimo, jasno napovedala preiskavo glede kitajskih subvencij za električna vozila in olajšanje administrativnega bremena za mala podjetja, a sem medtem pogrešala konkretne predloge o izboljšanju konkurenčnosti naše ekonomije, predstavitev skupnega EU odziva na ohlajanje gospodarske rasti in blažitev socialnih pritiskov prebivalstva zaradi inflacije, ali pa vsaj jasno opredelitev do trenutno najbolj občutljivih političnih vprašanj, ki zadevajo prihodnost EU.

Evropska komisija namreč izgublja zagon in mnoge obstoječe iniciative se po tihem odstranijo ali pa se bistveno zmanjša ambicije ukrepov, namesto iskanja rešitev na podlagi obstoječih temeljev in mehanizmov.

Pozdravljam sicer njene poudarke o nujnosti širitve Unije, a žal tudi tukaj pogrešam vizijo reforme EU, tudi s spremembami temeljnih pogodb, ki bi morale teči sočasno s postopno širitvijo ter predrugačenjem financiranja in ustroja EU, vključno z vzpostavitvijo stalne fiskalne kapacitete Unije in povečanjem demokratičnega nadzora.

Predsednica Komisije pravi, da je prihodnost Unije odvisna od trenutnih odločitev, a je očitno politična preračunljivost v obdobju pred volitvami te odločitve zamaknila ali pa so se porazgubile zaradi poskusov ugajanja političnih silam na desnici. Dogovor s Tunizijo glede migracij ali sklenitev nekaterih trgovinskih sporazumov zagotovo niso zadostni dosežki ali cilji za preostanek mandata v času, ko je položaj Unije na globalnem prizorišču trenj in tekmovanja morda v najbolj kočljivem položaju.