Ko opazujem proteste slovenskih kmetov, pred časom evropskih kmetov, se ne morem znebiti občutka, da gre pri vsem tem, žal, za zelo veliko političnega populizma ter zelo malo vsebine o tej, bodimo iskreni, resnično pomembni temi. Sam jezo kmetov tako na Nizozemskem kot tudi v Sloveniji razumem. Je posledica zgrešenih ciljev Skupne kmetijske politike zadnjega desetletja oziroma ignoriranja posledic podnebnih in drugih sprememb na trgih in v družbi.

Prozorno in nekoristno je, da mnogi desni slovenski politiki zdaj v tem vidijo priložnost za samopromocijo, ko so na oblasti, pa glede teh vprašanj, ki nikakor niso nova, ne storijo ničesar. Upajo, da bodo zajahali val, kakršnemu smo priča na Nizozemskem, a žal ne razumejo, da tako kot Slovenija ni Nizozemska, tudi slovensko kmetijstvo ni nizozemsko kmetijstvo. Pri tem pa seveda modro molčijo o tem, da so se odločitve, ki so še vedno zapisane in so jih sami zagovarjali v aktualni Skupni kmetijski politiki, izkazale za napačne, če ne povsem zgrešene.

Zahteve, ki jih postavljajo kmetje, bi lahko, če ob tem odmislimo nekatere očitno ideološko-politične zahteve, strnili v eno, in sicer: kako v pogojih vse bolj uničujočih podnebnih sprememb, ki se pri nas kažejo v spomladanskih pozebah in poletnih sušah, slovensko in evropsko kmetijstvo prilagoditi, da nam bo zagotavljalo zadostne količine kakovostne dostopne hrane, ki je pridelana trajnostno in podnebno nevtralno, ter hkrati kmetom zagotavljalo dostojno življenje. Zveni preprosto, a je v bistvu zelo kompleksno. Da bi to dosegli, bi namreč morali popolnoma prenoviti enega temeljev EU − Skupno kmetijsko politiko. Njen temeljni cilj ostaja tak, kot je bil ob njenem nastanku − zagotavljanje zadostnih količin hrane za Evropo. To je izoblikovalo intenzivno kmetijstvo, ki prevladuje v velikem delu EU, a je kljub skupni politiki v resnici precej bolj raznoliko, kot se zdi. Največji kamen spotike so seveda subvencijske sheme, ki bi se morale sedaj, v času obilice hrane, ustrezno preoblikovati. Preoblikovati bi se morale tako, da bi do določene mere upoštevale posebnosti kmetijske proizvodnje v posameznih državah članicah, ki so jih podnebne spremembe še bolj izpostavile, in hkrati zagotavljale stabilnost pridelave ter kakovost hrane, njene okoljske trajnosti in kakovost življenja ljudi, ki živijo od kmetovanja v teh − zanje zaostrenih − tržnih in okoljskih pogojih. Takšno preoblikovanje subvencijskih shem oziroma Skupne kmetijske politike, ki bi koristilo tudi slovenskemu kmetu, katerega proizvodnja je v pretežni meri, z nekaj izjemami v evropskem ali svetovnem merilu, butična, pa ne ustreza velikim pridelovalcem, ki zato vztrajajo na obstoječi Skupni kmetijski politiki. Vedo namreč, da lahko z obsegom pridelave kompenzirajo izpade, česar pa slovensko kmetijstvo ne more.

Preoblikovanje kmetijske pridelave, ki bi morala biti za slovenskega kmeta priložnost, zanj posledično postaja eksistenčna grožnja. In to ne velja samo za slovenskega kmeta. Model lokalne samooskrbe in ideja kratkih dobavnih verig nima možnosti uspeha, ker v obstoječi Skupni kmetijski politiki ne more uspeti. Ta sicer v besedah to podpira, a njeni obstoječi mehanizmi, ki oblikujejo pogoje na kmetijskih trgih in v pridelavi, to v praksi onemogočajo. Zato je morda na mestu, da se namesto pohodov s traktorji pogovorimo, kako slovensko kmetijstvo prilagoditi spremenjenim pogojem kmetovanja. Tak pogled mora vključevati več dejavnikov. Prvi so gotovo podnebne spremembe, ki se ne kažejo samo v za kmetijstvo uničujočih vremenskih ekstremih, ampak tudi v spremenjenih hidroloških razmerah. Drugi so spremembe v navadah potrošnikov, ki pričakujejo bolj ekološko in lokalno pridelano hrano, ter v splošnem pričakovanju ljudi po višjih ter zaostrenih okoljskih standardih, čemur tudi sledijo ukrepi EU. Tu naj izpostavim primer državljanske pobude za varstvo opraševalcev oziroma čebel, ki zahteva še ostrejše omejitve pri uporabi pesticidov, kot jih predlaga sama Komisija. Zato bo poleg iskanja skupnega družbenega soglasja ključno tudi iskanje političnega soglasja o tem, kako bomo zagotovili, da bo Skupna kmetijska politika odražala vse te dejavnike in da se ti ne bodo lomili na plečih slovenskih in tudi evropskih kmetov, ampak bo postala orodje, s katerim si bosta EU in Slovenija zagotavljali prehransko varnost, slovenski in evropski kmet eksistenco in kakovostno življenje, potrošniki kakovostno in dostopno hrano, naše okolje pa trajnostno in okolju sprejemljivo kmetovanje. Sam verjamem, da lahko to s kančkom dobre politične volje in sodelovanjem vseh tudi dosežemo.