“In ne. Ne bom tiho. O srcu naroda, ki je večje kot kadarkoli prej, enostavno ni mogoče ostajati v tišini.”

Ta odstavek ene krasne Maje, s tudi sicer čudovitimi zapisi, je prevagal. Da tudi jaz vendarle ne bom tiho. Ne bom objavljala, kako sem pomagala in kako pomagam. Ali kako še bom. Ne bom objavljala lopat, škornjev, solza, plačilnih nalogov. Zato, ker nisem edina. Ker verjamem, da čisto vsak izmed nas te dni pomaga po svojih najboljših zmožnostih in močeh. Ker voda na srečo ni odnesla ali zalila čisto vseh kleti, hiš, posestev v tej državi, je pa z(a)lila naša srca z dobrosrčnostjo. Vseh v tej državi.

Zato ne bom tiho. Slovenijo je prizadela največja naravna nesreča v zadnjih desetletjih. Ne želim si niti predstavljati, kje bi bili, če na pomoč ne bi prišli vsi prostovljke in prostovoljci. Pa vsi gasilke in gasilci, vojakinje in vojaki, policistke in policisti, reševalke in reševalci, sosede in sosedi, prijatelji, sorodniki, neznanci in – da, tudi mi, politiki.

Sreča v nesreči je, da človeška dobrobit v takih primerih v Sloveniji res ne pozna meja. In da je evropska solidarnost, ki jo vsakodnevno kažejo naši sodržavljanke, sodržavljani in tudi vsa pomoč, ki smo jo v teh dneh prejeli v Slovenijo, naša skupna vrednota. Vrednota, da smo ljudje človek človeku. Da nas veliko več združuje kot deli.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je danes obiskala našo državo skupaj z evropskim komisarjem za krizno upravljanje Janezom Lenarčičem. Že kar nekaj njenih govorov imam za sabo, a tokratni, v slovenskem državnem zboru, je bil vendarle poseben.

V tem težkem času smo v državi priča izjemnemu sočutju in požrtvovalnosti. Vsa Slovenija se povezuje pri odpravljanju posledic nesreče. Od takojšnjih, življenjskih, do tistih daljnosežnih. Seveda bomo morali storiti več. Na vseh področjih. Ne le pri protipoplavnih režimih in preventivnih ukrepih ter opolnomočenju prostovoljstva. Z naravo moramo (začeti) ravnati prijazneje in manj uničujoče. Ljudje ne moremo brez narave, narava brez nas pač – lahko. To si bomo morali zapomniti ob vseh naslednjih korakih. Predvsem odločevalke in odločevalci.

Začela sem z Majinim odstavkom, z njim – le bolj dopolnjenim – želim tudi končati: “Če gre lahko v temo, gre lahko tudi nazaj v svetlobo, v to trdno verjamem. Verjamem zato, ker me je Človek danes pustil brez besed. Koliko energije. Kakšna energija. A vi veste, da smo mi generacija, ki ogromen del Slovenije gradi od začetka? A vi veste, kako zelo ponosni bomo nase, ko bomo o poletju ’23 pripovedovali svojim vnukom? A vi veste, kako zelo velike zgodbe skupaj pišemo? In ne. Ne bom tiho. O srcu naroda, ki je večje kot kadarkoli prej, enostavno ni mogoče ostajati v tišini.”