Sebe dojemam kot osebo, ki se izraža spoštljivo. Pogosto govorimo o spoštljivem dialogu, ampak … ali resnično vemo kaj to pomeni?

Opažam, da ni pomembno, kaj dobrega poveš ali narediš, če ti nekdo ne privošči, da ti uspe, te bo poskušal onemogočiti. Poslušam očitke, češ kaj pa vi veste, vi ste novi. Smo, v politiki, a smo tudi prej že kaj delali in kaj znamo, prav tako so bili tisti, ki tako govorijo, enkrat prvič v Državnem zboru. Nihče se v njem ni rodil.

Začutila sem napetost, ki jasno kaže, da nekomu ni niti malo prav, da smo prišli. Ampak saj smo izvoljeni od ljudstva, tako kot oni. In prišli smo z namenom delati dobro za ljudi. Me pa skrbi, da žal pri vseh ni tako.

Ne vem, zakaj podtikanja, laži, škodoželjnost in nagajanje. Zakaj v vsaki dobri stvari iskati slabo. Ali res ne znamo stopiti skupaj takrat, ko je zares potrebno? Želim si, da bomo enkrat le prišli do tega spoznanja, čeprav ga vsaj za zdaj še ni na vidiku.

Rekla bi, da kot športnica vem, kaj je konkurenca. In ta mora biti, vendar zdrava. Zdrava konkurenca pomeni, da se borimo z drugimi za dober rezultat. Tudi če nekomu ne uspe, ti pomaga ali vsaj privošči priti do dobrega rezultata. Nikoli nisem bila srečna, če je bil nekdo nesrečen. Tudi večine drugih to ne osrečuje. Seveda se najdejo privoščljivi ljudje, a ne verjamem, da v tem zares uživajo. Boli in grize jih, čutijo stisko, ker sami ne delajo prav in zato jim zato ne uspe.

Večkrat srečamo ljudi, pri katerih, kadar ti gre dobro, čutiš, da mislijo: »Ko bi ti vsaj spodletelo.« Nikoli si ne želim biti takšna. Vedno bom spoštljiva, nikoli žaljiva.

Spremljam delo vlade, spremljam delo poslanske skupine. V vseh vidim žar in srečo, kadar nam uspe narediti nekaj dobrega. Niti za sekundo nisem začutila privoščljivosti ali ljubosumja. Vsi smo skupaj za isti cilj. Ljudje potrebujejo pomoč države, zato jim pomagajmo, kolikor je v naših močeh. Če ne morete pomagati, vsaj ne škodujte.