Po petih letih delovne aktivnosti o svoji varni starosti še ne razmišljam. Ker imamo v družini demenco, pa razmišljam o varni starosti babice, ki že potrebuje oskrbo. Razmišljam tudi o tem, da si želim ohraniti določeno neodvisnost, če bodo nekoč potrebovali oskrbo moji starši, jaz pa si bom ustvarila življenje nekje drugje in ne bom zmogla doplačevati pomoči za svoje najbližje.

V Svobodi smo prvi, ki smo prekinili desetletja prerekanj in si upali urediti tisto, kar je ključno, da končno vzpostavimo nov sistem dolgotrajne oskrbe s stabilnim virom financiranja. Naš edini interes je, da poskrbimo, da tisti, ki rabijo pomoč, to pomoč tudi dobijo, ne glede na to, ali si jo lahko privoščijo. Če si želimo varne starosti zase in za svoje starše, si jo moramo priskrbeti skupaj, vse generacije, na solidaren način.

V družini imamo demenco. V zadnjem stadiju bolezni si popolnoma odvisen od druge osebe. Za svojo babi bom prispevala 1 % plače, da ji ne bo treba plačevati visokih dodatkov za oskrbo. Tudi ona bo prispevala 1 % pokojnine. Pri minimalni pokojnini to pomeni 7 EUR, oskrba dementne osebe na domu pa lahko stane krepko čez 1000 EUR, kje so še stroški hrane, ogrevanja.

Novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo že od devedesetih let poznajo v Nemčiji, kjer zaposleni prispevajo po 3 odstotke plače. Čas je, da ta korak kot zrela družba naredimo tudi mi. 1 odstotek plače za varno in dostojno starost naših babic in dedkov.