Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik v intervjuju za tednik Mladina o načrtovani reformi plačnega sistema v javnem sektorju.
Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik v intervjuju za tednik Mladina o načrtovani reformi plačnega sistema v javnem sektorju.
»Razlog, zakaj se je sistem plač v javnem sektorju porušil, je v tem, da nikoli zares zaživel, zato so se iskali obvodi. Ko so izjeme postale praksa, sistema ni bilo več,« je poud trenutne ureditve povzela ministrica. Trenutni sistem je po njenem prepričanju osnovan na združevanju in primerjanju nekaterih poklicev, ki med seboj sploh niso enaki, ne po odgovornosti, ne po izobrazbi, ki jo zahtevajo. »Zato smo v preteklosti posamezne težave reševali tako, da smo bodisi vsem dvignili plače linearno, ali pa do določene višine osebnega dohodka. Rezultat tega je, da danes zaposleni z manj odgovornosti po plačah krepko presegajo izpostavljene nadrejene, zato je nastala ideja stebrov.«
Poleg tega, da plače teh uradnikov ne odražajo velike odgovornosti, ki jo nosijo, pa so ti kadri pogosto tudi najbolj na udaru političnega kadrovanja in tarče političnih zamenjav. Posledica tega je, da zares kvalitetne kadre »zelo težko prepričaš, naj pridejo delat v državno upravo, če pa vedo, da bodo slabo plačani in hitro zamenjani,« pojasnjuje ministrica.
Še ena od težav je, da se nagrajuje senioriteto, kar pa pomeni, da je sektor manj privlačen za mlad kader. Manjkajo pa nam tudi učinkoviti mehanizmi za ocenjevanje kakovosti dela uslužbencev: »Prenova uslužbenskega sistema bo zato šla v smeri obveznega in rednega preverjanja kompetenc, od tega pa bo potem odvisno tudi napredovanje.«
Reforma sistema plač v javnem sektorju ne bo poceni, vendar, poudarja ministrica, nas bo še dražje stalo neukrepanje: »Ključno se mi zdi, da bomo za vsak vložen milijon dobili nekaj nazaj. Da bomo imeli kakovostne in dostopne javne storitve, moramo na drugi strani imeti zaposlene, ki nimajo občutka, da se jim godi krivica.«
Sicer pa je ministrica tudi mnenja, da v državi še vedno obstaja odpor do korenitih sprememb, kot je nastajajoča reforma plačnega sistema. To se odraža tudi v tem, da je stranka Gibanje Svoboda z začetnim zelo transparentom delovanjem nenamerno povzročila tudi strah pred spremembami, ki so jih želeli doseči: »To je naša folklora: vsi vemo, da potrebujemo spremembe, ko pa jih začnemo izvajati, naenkrat potegnemo vse mogoče ročne in nožne zavore.«
Kljub temu pa je nad usmeritvami in delom stranke zadovoljna: »Vsaj od Pahorjeve vlade naprej so mandati vlad in strank kratkotrajni, programi neambiciozni, brez resnih ukrepov. Vse to nas je pripeljalo do situacije, v kateri smo izgubili vizijo. In ker Roberta Goloba dobro poznam, ker vem, kako razmišlja, kakšna oseba je, ker je bil ves čas korak ali dva pred ostalimi v svojem času, sem ocenila, da lahko pridemo v fazo, ko bomo sposobni pogledati prek enega mandata ali si zastaviti bolj dolgoročne cilje – in to me je motiviralo za vstop v vlado.«
