Tamara Kozlovič

Sem ponosna Koprčanka, magistrica znanosti s področja managementa poslovnih sistemov. Nazadnje sem opravljala delo direktorice občinske uprave Mestne občine Koper. Pred tem sem dobro desetletje vodila Turistično organizacijo Koper. Skupaj z ekipo smo oblikovali več uspešnih zgodb, ki so postale prepoznaven znak Kopra in Istre: od projektov, kot sta Gastronomski zakladi Istre in Od vinarja do oljkarja, do številnih prireditev, med katerimi so najodmevnejše zagotovo Sladka Istra, Istrski karneval, Istrski maraton in številne druge.

 
Vsak dan me poganja misel, da se vse da, če se zares hoče. Načrtno želim v sebi gojiti optimizem, saj resnično verjamem v to, da se dobro z dobrim vrača. Lahko ne jutri, niti ne pojutrišnjem, a enkrat zagotovo.

Dve leti sem bila asistentka na portoroški fakulteti za turistične študije Turistica. Pred poslansko funkcijo sem bila med drugim tudi članica nadzornega sveta Luke Koper. Bila sem prostovoljka na različnih družbenih področjih, v prostem času pa najraje potujem, kjer spoznavam nove kraje in drugačna kulinarična doživetja.

Za vstop v politiko sem se odločila, ker ne želim prepustiti odgovornosti vodenja Slovenije istim ljudem in političnim silam, ki že tri desetletja samostojne države dopuščajo, da se Koper duši v tovornjakih, tranzitu in strahu, da bo Istri zmanjkalo pitne vode. Svojemu Kopru želim dati glas, ki ga eno izmed najmočnejših slovenskih mest mora imeti. Preprosto si želim drugačnega vodenja države in dialoga v politiki. Verjamem v svobodno in odprto družbo, v spoštovanje sočloveka, skupnost, državo in njene institucije.

Prepričana sem, da za vsako ‘rit’ svoja metla raste. Je pa treba z zakonodajnimi rešitvami poskrbeti za to, da bo zraslo še več metel, in predvsem, da bodo te pravočasno ‘počistile’ z zlorabami, korupcijo in različnimi anomalijami. Ne strinjam se, da so vsi politiki enaki, še manj, da so vsi politiki pokvarjeni. Nismo vsi enaki, saj človek nikoli ne more bit enak drugemu.

Ne sprejmem niti posploševanja, da žene človeka v politiko izključno uresničevanje osebnih interesov. Obstajamo tudi taki, ki delo za boljšo družbo jemljemo kot poslanstvo in privilegij. In hvaležni smo, da nam je ta možnost dana. Politika mi predstavlja pot, da lahko naredim nekaj dobrega za družbo, politika ni moj cilj. Zato delim mnenje Pabla Picassa, ki je dejal: »Kdor želi nekaj narediti bo našel način. Kdor ne želi, bo našel izgovor.«

Nekaj časa sem bila tudi generalna sekretarka Gibanja Svoboda.